Številni naši ljudje in njihovi predniki v Lemontu, pa še marsikje drugje v tujini, še danes čutijo, in tega preprosto ni mogoče zanikati, da so v stoletju spopada velikih ideologij doživeli nedoumljivo krivico, bolečino in trpljenje; vrnitev škofa Rožmana v domovino pa jim prinaša simbolično zadoščenje. Foto: Edvard Žitnik
Številni naši ljudje in njihovi predniki v Lemontu, pa še marsikje drugje v tujini, še danes čutijo, in tega preprosto ni mogoče zanikati, da so v stoletju spopada velikih ideologij doživeli nedoumljivo krivico, bolečino in trpljenje; vrnitev škofa Rožmana v domovino pa jim prinaša simbolično zadoščenje. Foto: Edvard Žitnik
Škof Rožman
Njegove posmrtne ostanke bodo pokopali v Ljubljani. Foto: Edvard Žitnik

Stisk njegove močne roke mi je dal vedeti, da si je mož svoj košček ameriških sanj zagotovo prislužil s trdim delom. Kljub nasmehu mi je robato, prepričano in brez okolišenja zabrusil: “Vi pa ne znate drugega kot tiste slike kazati!”

Času in kraju primerno, ni bil potreben pretiran freudovski talent, da sem dojel, kaj ima mož v mislih. Po njegovem naj bi nacionalka z objavljanjem neizprosnih fotografij škofa Rožmana iz druge svetovne vojne samo nadaljevala staro komunistično propagandno. Predobro vem, da je v tovrstnih situacijah nesmiselno pojasnjevati, da sem zgolj in samo dopisnik. To ni bil čas za pogovor, izmenjavo mnenj, morda celo polemiko; mož namreč ni pristopil, da bi poslušal ampak, da bi sporočil!

Če ne bi bilo tega zapisa, bi bil dogodek bržkone že skoraj pozabljen, ni bil ne prvi ne zadnji te vrste; je pa bil več kot jasen znak, da sem se v nedeljo znašel v “drugi Sloveniji”, o kateri v domovini vemo pravzaprav zelo malo in je od matice morebiti oddaljena veliko bolj, kot kaže Google. Gospod, ki me je ogovoril, me je med drugim vprašal tudi: “Ali je v Sloveniji ostal še kakšen normalen človek?” Vprašanje si lahko razlagamo tako ali drugače, vsekakor pa potrjuje, da obstajajo o razmerah v Sloveniji tudi mnenja, ki jih v domovini morda nismo vajeni.

Ali se z njimi strinjamo ali ne, je stvar vsakega posameznika. A vsaj ko gre za razumevanje usode škofa Rožmana, preprosto ni mogoče spregledati, da nekateri Slovenci, številni so bili v nedeljo v Lemontu, stvari vidijo drugače kot v domovini. Morda se sliši nemoderno, a mislim, da ni prav, če bi njihove poglede, videnja in občutke ob vrnitvi škofovih posmrtnih ostankov v domovino preprosto vrgli čez ramo, rekoč, da gre za anahronizem, revanšizem, revizionizem in še kaj. Številni naši ljudje in njihovi predniki v Lemontu, pa še marsikje drugje v tujini, še danes čutijo, in tega preprosto ni mogoče zanikati, da so v stoletju spopada velikih ideologij doživeli nedoumljivo krivico, bolečino in trpljenje; vrnitev škofa Rožmana v domovino pa jim prinaša simbolično zadoščenje, in nič več in nič manj kot to!

Eden uglednejših članov slovenske skupnosti v Združenih državah je tudi upokojeni profesor Vinko Lipovec, nekdanji urednik časopisa Ameriška domovina, ki je škofa Rožmana spoznal že pred vojno na ljubljanski univerzi. 98-letni Lipovec je fenomen, ki s svojo bistrostjo in prepričanostjo o svojem prav spominja na železno lady v najboljših letih in človeka preprosto ne more pustiti ravnodušnega.

Obetal sem si, da od njega morebiti izvem kaj več o notranjih bitkah škofa v izgnanstvu. Na vprašanje, češ da škof Rožman, z vso možno benevolenco, ko govorimo o njegovi usodi med drugo svetovno vojno, zagotovo ni bil kaplan Martin Čedermac, Lipovec odgovarja: "Škof Rožman je v begunstvu Marijo prosil, naj mu da neko znamenje v potrditev, da je ravnal med vojno pravilno. Ko je molil pred oltarjem, ga je oblila modra svetloba, in to je razumel kot Marijino znamenje, da je delal med vojno prav in v skladu z božjimi in cerkvenimi pravili."

Profesor Lipovec je v nedeljo spregovoril tudi ob krsti škofa Rožmana in povedal še veliko več kot samo o modri svetlobi! Ob poslušanju njegovih težkih besed sem se vprašal, ali bi bil takšen govor ob krsti visokega cerkvenega dostojanstvenika, ki objektivno še vedno razdvaja Slovence, v domovini lahko razumljen kot nepotrebna politizacija cerkvenega obreda? Odgovor na vprašanje sem brez uspeha poskušal razbrati na nepremičnem obrazu pomožnega škofa Antona Jamnika; sem pa takrat doumel, zakaj v Lemont ni bil vabljen predstavnik države Republike Slovenije, veleposlanik Roman Kirn, ki se srečanj naših ljudi, tudi cerkvenih, po navadi udeležuje.

Ali je argumentacija modre svetlobe, ne da bi hotel žaliti verska čustva kogar koli, ko gre za škofa Rožmana, dovolj, prepuščam bralcem. Ob tem sem se ujel v misli, kako bi Lipovčeve besede razumela moja dva prednika, deda: partizan, pri Žužemberku na Dolenjskem ranjen, prekomorec Miha Novljan iz Višnje Gore in Alojz Žitnik iz Grosupljega, ki se je v begunskem taborišču na Koroškem preživljal z rezbarjenjem podobe brezijanske Matere božje, partizani pa so ga v nikoli pojasnjenih okoliščinah ustrelili na Jesenicah.

Najbrž ni potrebno veliko znanja o slovenski psihi in travmah naše polpretekle zgodovine, da uganemo, kako bi eden ali drugi presojala usodo škofa Rožmana; pravzaprav ne bi si upal trditi, kako bi Lojze Žitnik, ki je bil ubit, ko se je hotel vrniti v domovino, odobraval to, da je pastir škof Rožman, v nasprotju s hrvaškim pastirjem škofa Stepinca, v najhujšem času zapustil svoje vernike …!

A ne glede na to, eden in drugi bi bržkone še danes, več kot šestdeset let pozneje, če bi bila živa, vztrajala pri svojem; eden bi morda živel v Lemontu, razočaran, zagrenjen, nesrečen, prepričan o zgodovinski krivici, ki jo pooseblja škof Rožman, ter nedoumljivem trpljenju, ki ga mlajše generacije težko dojamejo in seveda sedel bi pri nedeljski maši za škofa Rožmana … In drugi bi v Sloveniji neomajno vztrajal, da je bila škofova preračunljivost kljub pomoči številnim, tudi partizanom, še vedno in kljub modri svetlobi čisto navadna učbeniška kolaboracija. In komu bi prisluhnil njun vnuk?