Kako pozorni ste na oči sočloveka? Foto: dostopno
Kako pozorni ste na oči sočloveka? Foto: dostopno

Nihče ni izključen iz tega položaja: vsi smo na en ali drugačen način prizadeti. Bolj ko mislim na to, bolj se mi poraja v mislih ideja, da je človeštvo v zadnjih desetletjih razvilo neke vrste sivo mreno, pandemija pa na neki način razodeva potrebno družbeno prenovo. Svet si predstavljam kot veliko oko in se sprašujem: s kakšnimi očmi gledamo na to svetovno krizo?

Javna razprava

Na MMC-ju si želimo odpirati javno razpravo o tem, kakšne korake je treba narediti pri spoprijemanju z novim koronavirusom, ter o vprašanjih in izzivih, ki nas kot družbo čakajo v prihodnosti. Zato na tem mestu odpiramo prostor ljudem z različnih področij. Tokrat pozornost namenjamo društvu ASEF (Ameriško-slovenska izobraževalna fundacija), ki je med študenti pripravila razpis razmisleka prav o teh temah.

Vsak dom je na neki način prizadet zaradi svetovnega položaja. Tako kakor steklovina v sredini očesa, kjer je vse videti vse mirno, imamo tudi v naših domovih prostor miru, kjer lahko počivamo in posvetimo nekaj časa tudi sebi. Pandemija sili družine k mutaciji in prilagoditvi: otroci, ki so ves dan s starši, mladi, ki se vračajo na dom k svojim staršem zaradi družbe in večjega prostora ... Hiše se ponovno polnijo, člani družin delijo dejavnosti, kuhajo nove recepte, telovadijo, se sprostijo in si skupaj krajšajo čas. Kljub temu ima potreba po redu, rutini in zasebnosti čedalje večjo težo.

Medmrežje nam pomaga, da smo v stiku s svojimi dragimi, a vseeno čutimo razdaljo. Poleg tega imamo še v spominu, kako smo se pozdravljali: s stiskom rok, poljubom ali objemom, ki so zdaj postali nevarni in nam vzbujajo nezaupanje. Pred nami je nov izziv: kako izraziti, kaj čutimo, in pokazati naklonjenost.

Jutri ni nov danes

Delovne razmere se odpirajo novim paradigmam. Tako kakor leča za dober vid potrebuje dve lastnosti: preglednost, da spusti notri svetlobo, in prilagodljivost, da ko se spremeni oblika, dovoli fokusirati in razločno videti. Ta pandemija zahteva od delavcev in delodajalcev, da delajo od doma: potrebujeta se preglednost nalog in prilagodljivost pred novimi napredki. Osredotočiti se je treba na dosego ciljev in kako ostati motivirani. Veliko primerov je bilo mogoče najti, ki kažejo na to, da so lahko ljudje v teh razmerah tako (ali še bolj!) produktivni kot v pisarnah. To je prvi korak za razmislek o decentralizaciji velemest. Pomemben je razmislek o časovnih in prostornih omejitvah dela na domu, organizaciji ekip in poteku komunikacije.

Kako ekonomski sistem dojame potrebe družbe in se jim prilagodi? Tako kakor mrežnica dojame svetlobo in sence, barve in oblike, ki se spremenijo v živčne signale in potujejo po očesnih živcih do možganov, socialna realnost pokaže simptome, ki jih je treba interpretirati in zahteva ukrepanje. Svetovna kriza vpliva na družbo, da daje prednost bistvenim potrebam in se ob tem potrošništvo upočasni. Ostati doma in imeti dostop do katere koli informacije nas spodbuja, da si ustvarimo in izpolnjujemo nove potrebe: kuhati, popraviti stvari v hiši, si ustvariti in paziti vrt ali zelenjavni vrtiček. Takšne navade pripomorejo, da se zmanjšata onesnaževanje in okolijski hrup. Spodbujajo tudi recikliranje in ponovno uporabo reči.

Covid – potisk nazaj v prihodnost?

Na področju izobraževanja je tudi mogoče občutiti negotovost. Kakor beločnica, beli del očes, izobraževalni sistem je kakor bel list, v katerega je zavita oseba in zajema njen celotni potencial. Šolstvo zahteva nove metode; izobraževanje, ki ni sistematizirano, temveč prilagojeno vsakemu človeku, da ustreza njihovim potrebam. Učitelji so se zavedali, da je njihova glavna vloga spodbujanje pedagoškega procesa, kjer pomagajo učencem najti najboljši način za spopadanje s težavami in da odkrijejo sami sebe. Nastajajo nova področja študija in novi poklici z namenom, da rešijo aktualne probleme in potrebe. Družba počasi razume, da klasični poklici ne zagotavljajo uspeha. Občuduje in spodbuja tiste, ki vneto delajo pri kakšnem projektu, ki pomaga izboljšati družbo na določenem področju. Univerzitetni študij ni cilj sam na sebi, temveč je most, ki pomaga doseči druge cilje, izpolniti poslanstvo.

Sodelovanje med državami in različnimi skupnostmi se krepi. To si lahko predstavljamo kakor šarenico, ki ima dve mišici: ena, ki zenico zoži, druga, ki jo razširi. Prva je krožna mišica, ki se vrti na svoji osi; druga je radialna mišica, katere vlakna gredo od sredine do obrobja. V temi razširi zenico in nam dovoli bolje videti, saj dovoli, da pride več svetlobe v našo resničnost. Več svetlobe pomeni, da ima vsakdo med nami dve možnosti: zapreti se vase ali se odpreti drugim. Ljudje, ki vidijo preko lastnega položaja in ustrezno ravnajo, prinašajo luč sredi teme. Na svetu je veliko organizacij, akcij in skupin, ki pomagajo brezdomcem ali ljudem z nizkimi dohodki. Čut solidarnosti se vztrajno krepi. Ko bo krize konec in bo naša osebna resničnost bolj jasna, namesto da se spet skrčimo, kakor očesna krožna mišica, ki se skrči s svetlobo, bo izziv, da ne pozabimo tistih, ki bodo še v temi.

Ni vse zlato, kar pravijo, da se sveti

Zdravstvo, ki je veliko več kot le medicina, tudi terja neko spremembo. Zdravstvo si lahko predstavljamo kakor roženico, solze, veke in trepalnice. Roženica pokriva oko in velikrat dobi poškodbe, da ščiti oko, ko gledamo v svet, ki nas obdaja. Veke ščitijo oko in nam pomagajo pri počitku. Trepalnice nas ščitijo pred prahom in umazanijo od okolja, podobno kot nas ščitijo higienske navade, na katere smo bili prisiljeni postati bolj pozorni. Končno, solze navlažijo in očistijo oko in ga držijo navlaženega in čistega, kakor možnost izražanja čustev in misli. Zdravstvo obsega tudi skrb za okolje, da lahko zadiha in se prenovi. Danes se ljudje bolj kot kadarkoli prej zavedajo pomembnosti počitka, sprostitve in pomena zdrave prehrane ter navad. Medicine ne bomo več dojemali kot vsemogočno moč, temveč kakor zavzeto pomoč, da lahko ponovno zaživimo uravnovešeno življenje.

Albert Einstein je rekel: "Kriza je lahko velik blagoslov za ljudi in države, saj lahko prinese zaželene spremembe in napredek. V krizi pridejo na dan najboljše lastnosti človeka." S pandemijo smo se kot družba zavedeli, da smo tekli vsiljeno tekmo proti izmišljenemu in individualističnemu veselju. Zavedeli smo se, da nismo nepremagljivi, in to nam pomaga, da se osredotočimo, da bolj polno živimo vsak dan. Tukaj in zdaj imamo možnost, da smo odporni, ustvarjalni in da se bolj zavzamemo za družine, sosede in skupnosti. Da se združimo kakor ena sama vrsta v enem samem velikem očesu.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.