Spomnim se, kako sem kot najstnik v bližnji prodajalni plošč vsak teden preverjal novosti, si jih vrtel, nato pa se prepogosto večinoma zaustavil pri treh komadih in jih preveč dolgo vrtel. Enako težavo sem imel tudi, ko sem poslušal različne the best of plošče. Tudi če je bil neki komad na samostojni plošči med izbranci, je lahko na kompilaciji hitro izpadel iz priljubljene skupine. Priznam, to je moja težava, nikakor se mi ne uspe izogniti večnemu rangiranju in lestvičenju.

Prav to je bila moja prva misel, ko sem pred dnevi slišal še n-to reinkarnacijo ideje o nogometni superligi, ki bi jo v zaprtem sistemu sestavljalo do 20 evropskih velikanov. Čeprav bi bili ti med seboj neprimerljivo bolj izenačeni, kot sta na primer Bayern in Mainz v Bundesligi, bi na koncu vseeno bile razlike. Svojo minipotrditev sem videl v 1. krogu Lige prvakov, kjer je prav Bayern razmontiral Atletico Madrid. A kot je glasba stvar okusa, to očitno velja tudi nogomet (po priloženem vsaj za novinarskega kolego Darijana Koširja).

Izhodišče slovenskih spremljevalcev nogometa je specifično. Naša Prva liga je seveda svetlobna leta daleč od najmočnejših evropskih lig in po nobenem merilu ne more računati na svojega predstavnika v morebitni superligi. Tudi zato je pri nas razmeroma močna kultura navijanja za tuje evropske klube (tudi po desetih letih je še vedno aktualno branje novinarja Tonija Grudna). Za večino sta spremljanje in navijanje zanimivejši, če si čustveno vpleten v dogajanje. To pa si običajno, ko spremljaš najmočnejše klube (prav zato je pri spremljanju športa sicer tako veliko skokov z enega vlaka na drugega). Seveda obstajajo izjeme in posebne osebne zgodbe (če sem že dvakrat citiral novinarja, naj naredim to vnovič in spomnim na zgodbo Igorja E. Berganta in odnos z West Hamom).

Sorodna novica Čaroben večer v Ljudskem vrtu: Maribor šampion v Ligi prvakov!

Sam sicer najdem več argumentov proti ustanovitvi takšne lige. Že s slovenskega vidika je jasno, da trenutni razrez evropskih moči vendarle omogoča vstop v nogometni raj, kar navsezadnje dokazuje dvakratna uvrstitev Maribora v Ligo prvakov samo v iztekajočem se desetletju.

Ko iz istega slovenskega naslonjača opazujem dogajanje po drugih evropskih ligah, mi ni pretirano všeč monotono grupiranje moči (PSG, Juventus in najočitnejši primer Bayern, ki je lani kljub sila skromni prvi polovici sezone nato več kot dominantno pometel tako pred domačim kot evropskim pragom).

Ampak pravi fokus je v resnici drugje, motivacija je v resnici precej preprosta − denar. Kaj je boljšega od denarja? Več denarja, seveda. Logika večine lastnikov največjih klubov s tem pojasnjuje njihovo težnjo za gradnjo superlige.

Dobrega prijatelja, sicer strastnega navijača Liverpoola (in v tej zgodbi pomembno tudi angleške kulture), sem povprašal, ali zagovarja idejo, da redsi pristopijo k taki ligi in pretrgajo vez z angleškim klubskim nogometom. Bil je precej neodločen, mi je pa v protiodgovor dal primerjavo "ali raje gledam Ligo NBA ali Evroligo". Glede na to, da je Evroliga že napol zaprto tekmovanje, je to malce ironičen argument, a vseeno razumem poanto.

Nogometni NBA bi bil deležen zanimanja, pozornosti in seveda kakovosti. A tak ustroj bi zaprl vrata nepričakovanim presenečenjem, ki se dogajajo (da, stokrat ponovljeno, ampak tako simpatično) v mrzlem torkovem večeru v Stoku, in vsem pravljicam (Leicester). Ni tudi to bistvo nogometa? Nepredvidljivost in vsaj teoretično odprta vrata vsem?

Naj se vrnem na začetek in glasbo. Ko sem pred desetletji vsaj malo priložnosti dal tudi drugim skladbam, in ne le klasični trojici, sem dobil marsikatero lepo presenečenje. Floydi niso ustvarili le Wish You Were Here, Another Brick in the Wall, in Time, ampak tudi One of These Days ali Shine on You Crazy Diamond.