Richard Feynman je leta 1965 prejel Nobelovo nagrado. Foto: AP
Richard Feynman je leta 1965 prejel Nobelovo nagrado. Foto: AP

To je bil glavni vzrok, da so se pristojni na univerzi zavedali enkratne priložnosti in vestno ohranili njegovo delo. Posneli so vsa njegova predavanja in natančno poslikali vse zapise na tabli, ki jih je Feynman pri prenosu znanja ustvaril.

Predavanja
Feynman je na prvem predavanju govoril o atomih in postavil tezo o kataklizmi. Ravno atomska bomba je poskrbela za en tak (lokalni) scenarij. Foto: AP
Feynman je na prvem predavanju govoril o atomih in postavil tezo o kataklizmi. Ravno atomska bomba je poskrbela za en tak (lokalni) scenarij. Foto: AP

Sloviti predavatelj je že na prvem predavanju svojim slušateljem postavil eno najzanimivejših nalog: "Če bi bila v kataklizmi uničena vsa znanstvena spoznanja, naslednji generaciji bitij pa bi lahko posredovali eno samo poved, ki bi vsebovala največ informacij, sestavljena pa bi bila z najmanj besedami." Katera poved bi to bila?

Znanstvenik je že v središče naloge postavil znanost. Niti slučajno ni presenetljivo, da je kot fizik sam odgovoril z atomsko hipotezo. (Atomi so bili tudi tema njegovega prvega predavanja).

Ker pa se s hipotezami lahko igramo tudi sami, lahko predrugačimo izhodiščno tezo in se vprašamo, kaj bi naslednji generaciji bitij s čim manj besedami lahko čim več sporočili o športu.

Nekajtedenska ustavitev sveta, ki ji seveda ni mogel ubežati niti šport, nam ponuja odskočno desko v izmišljene apokaliptične filmske in knjižne scenarije. V tej točki prostora in časa si res ni več težko predstavljati vzroka, ki bi nas potisnil čez rob.

Heisenbergovo načelo: Si lahko hkrati novinar in navijač?

Kako bi zanamcem (ljudem ali katerimkoli drugim bitjem, ki bi skozi evolucijo dosegli samozavedanje) predstavili šport? Kako bi ga sploh definirali? Danes so ključne determinante športa:
- element tekmovalnosti,
- ni škodljiv do nobenih bitij,
- opreme ne zagotavlja en sam dobavitelj,
- se ne zanaša na element sreče.

Kar dolga opredelitev. Sam bi z eno samo besedo rekel le "številke".

Vpete so v vsako poro (vrhunskega) športa, ki ga poznamo na začetku tretjega tisočletja. Z njimi štejemo gole, podaje, koše, metre in sekunde, z njimi razvrščamo med bolj ter manj uspešnimi in ne nazadnje z njimi vrednotimo (bodisi v točkah bodisi v denarju).

S številkami lahko povemo tudi kaj o sami motivaciji. Od eksistencialnega vprašanja (kot skrajni primer vedno rad poudarim tveganje precejšnjega deleža igralcev ameriškega nogometa, ki vedo, kakšna dolgoročna tveganja prinaša resno ukvarjanje s tem športom, a so na drugi strani v to prisiljeni, ker želijo finančno rešiti družino) do zdravstvenega vprašanja rekreativnega športa (ukvarjanje s športom brez dvoma precej bolj blagodejno vpliva na naše zdravje kot poležavanje pred kavčem, kar vpliva na večje zdravje in daljše življenje. Spet številke).

Kaj nas uči zgodba Lindsey Vonn in kateremu delu nismo pripravljeni prisluhniti?

A če se vrnem na vrhunski šport, si moram postaviti še podvprašanje: "Si sploh želim zanamcem pustiti idejo o športu?" Največ časa in prostora namenjamo zmagovalcem, majhni eliti, ki se je dvignila nad druge. V široki množici obstaja precej neslišanih žalostnih zgodb, ki se ne prebijejo v javnost.

Odgovor je seveda "da". Šport je vsekakor koristen, zdrav in vsebuje marsikaj onkraj tekmovalnosti, rekordov in zlatih medalj. Je združevalen, družaben, uči discipline, predaja vrednote in navdušuje s ferplejem.

PS: Z besedo "številke" bi odgovoril tudi, če bi bilo govora o znanosti, psihologiji, matematiki ... So preprosto tako lepe in univerzalne.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.