Cristiano Ronaldo je lani pred finalom Lige prvakov posnel selfi z novinarko. Foto: Reuters

Morda bi svoje misli najlažje razložil z načelom nedoločnosti, pod katerega se je leta 1927 podpisal Werner Karl Heisenberg. Legendarni nemški fizik je ugotovil, da je nemogoče sočasno popolnoma natančno poznati določene pare lastnosti, ki jih opazujemo. Profesorji v srednji šoli običajno to razložijo na primeru lege in hitrosti. Bolj natančno kot poznaš natančen položaj delca, manj natančno poznaš podatek o njegovi hitrosti. Logično spoznanje odpira vrata v "intuitivno nelogični" svet kvantne mehanike (a o tem kdaj drugič).

Radio pomagal prižgati športno strast

Kot deček sem po TV-ju in radiu poslušal besede Jožeta Hudečka, Francija Pavšerja starejšega in številne druge tvorce javnega mnenja. Nastopali so s položaja vsevednega opazovalca, ki vse razumejo, vse znajo raztolmačiti in to prenesti gledalcu/poslušalcu ter v isti sapi podati objektivno vrednostno sodbo. Vsaj tako sem njihove nastope in besede dojemal kot nekdo, ki je ravno začel spremljati medije (in jim dajati velik pomen).

Ko sem začel delati v medijih, sem imel zato pred seboj ideal objektivnosti, čeprav ga v resnici nikoli nisem natančno poznal. A ko se začneš podrobneje ukvarjati z določeno tematiko (si vse bližje določanju natančne lokacije delca), ugotoviš, da je pravzaprav nemogoče o tej tematiki poročati in razmišljati popolnoma objektivno, nepristransko in neprizadeto (se pravi določiti popolnoma natančno hitrost delca).

S svojim delom in proučevanjem se učiš, hkrati pa gradiš svoje mnenje, stališče in ne nazadnje pogled na svet. Takrat ugotoviš, da je objektivnost zgolj teoretski konstrukt in se je pravzaprav neodgovorno matematično držati uravnilovke. Najbolj plastični primer gotovo spada v znanost – zakaj bi se spraševali, ali se Zemlja vrti, in prostor dajali tistim, ki trdijo, da je naš planet ploščat?

Iz arhiva (2011)

Vzrok za te vrstice je novinar Vala 202 Dare Rupar, ki je pred tedni obiskal tekmo Lige prvakov med Juventusom in Atleticom, med tekmo je objavil nekaj tvitov, iz katerih je bilo hitro razbrati, da mu srce bije za italijanske prvake. Naslednje jutro je pripravil zgodbo, v kateri je omenil, da je zaman čakal na izjavo (poraženega) vratarja (in someščana) Jana Oblaka. Čeprav v Ruparjevem delu ni sledi navijanja, se je seveda hitro odprla tema navijaštva med športnimi novinarji. Ali ti lahko hkrati opravljajo "vlogo" novinarja in navijača?

Nekateri analitiki tega področja gredo tako daleč, da športne novinarje označujejo kot navijače s peresi in mikrofoni (to frazo pogosto uporablja profesor na univerzi Washington State Simon Ličen). Slovenski strokovnjak ima pogosto prav, a prizmo lahko obrnemo tudi drugače – navijaštvo pomeni, da se nekdo na določeno področje izrazito spozna in iz tega naslova pozna številne podrobnosti, ki vplivajo na interpretacijo določenih dogodkov.

Ob tem se spomnim Matjaža Ambrožiča, ki spremlja angleško nogometno prvenstvo. Večkrat mi je znal dobro razložiti, da se za precej angleških nogometnih novinarjev dobro ve, za kateri klub navijajo, kar pa jim ne preprečuje, da ne bi znali ali smeli komentirati ali ocenjevati nogometa in nogometašev. Ironično – prav v isti fazi Lige prvakov smo videli ilustrativni primer, v katerega je bil vpleten slovenski sodnik Damir Skomina, ki je na tekmi PSG ‒ Manchester United ob koncu tekme dosodil 11-metrovko, ki je rdeče vrage popeljala med najboljših osem. V omizju BT Sporta so sedeli sami nekdanji člani Uniteda, ki so odkrito navijali za svoj nekdanji klub, hkrati pa soglasno povedali svoje mnenje, da Skomina ne bi smel pokazati na rdečo točko. Pri akciji za gol je bil najbolj glasen Rio Ferdinand (glej desno).

Nekaj podobnega velja za paneliste ameriških pogovornih oddaj (tako za novinarje kot strokovne goste), ki odkrito povedo, za kateri klub navijajo, a hkrati zmorejo podati kritične komentarje.

Španski nogometaš Iker Casillas v pogovoru z novinarko (in ženo) Saro Carbonero. Foto: EPA

V teoriji bi lahko imeli navijači celo prednost, saj bolje poznajo podrobnosti svojega kluba in zato znajo izluščiti prave poudarke. No, vsaj v teoriji. Miselna izpeljanka Heisenbergovega načela je seveda ravno obratna – bolj kot si navijač, manj si novinar in obratno.

Moj fokus v tem vprašanju je malce drugačen, bolj kot razmerje navijač/novinar mi je pomembna kakovost dela. Obstaja namreč veliko novinarjev, ki glasno prisegajo na objektivnost, a ko preletiš njihovo delo, hitro ugotoviš, da sami padajo na istem izpitu, saj obravnavano snov analizirajo izrazito enostransko in navijaško, hkrati pa niso sposobni razumeti druge strani. Kakovost dela je tisto merilo, zaradi katerega se bralec, poslušalec ali gledalec odloči, ali si kredibilen ali ne, ali ti verjame ali ne, ali si dober ali ne – in te ravno zaradi tega spremlja še naprej ali pa ne.