Letos mineva 40 let od nastanka Kralja komedije, najbrž najbolj spregledanega filma Martina Scorseseja. Film je bil celo razglašen za enega največjih neuspehov in poražencev leta (tako po razmerju finančnega vložka in zaslužka v kinematografih kot kritiških ocenah), danes pa se zdi bolj aktualen, kot je bil kadar koli prej.

Če ne želite ničesar izvedeti o vsebini filma, prosim prenehajte branje, sledijo namreč kvarniki.

To je bil peti film v manj kot desetletju, pri katerem sta skupaj sodelovala Scorsese in Robert De Niro, brez dvoma eden najboljših igralcev v zgodovini sedme umetnosti. Če je v glavnini filmov šlo za akcijske, mafijske in nasilne upodobitve, tokrat pediestalno temo predstavlja vprašanje in hlepenje po slavi. De Niro se tako postavi v precej netipično kožo Ruperta Pupkina, neznanega komika, ki je na dnu prehranjevalne verige, hlepi pa po slavi in priznanju.

Skoraj pol stoletja v preteklosti je možnost daleč največje medijske izpostavljenosti predstavljala televizija, vzorčni primer nadvse popularne (in zabavne) osebnosti se je zgostila v liku Jerryja Langforda (izjemni Jerry Lewis).

Oba protagonista si ne moreta biti bolj različna, druži ju predvsem pozitiven odnos do komedije. Na eni strani imamo lik De Nira, ki hlepi po slavi, na drugi strani pa Langforda, ki je svoje sanje že dosanjal. Scorsese pa glavna lika poveže še z eno (nepričakovano) vzporednico − osamljenostjo. Pupkin je ekscentričen, živi v svojem fantazijskem svetu, v katerem nima prijateljev, (domnevno) živi pri materi (nikoli je ne vidimo, samo slišimo njene zelo pokroviteljske nasvete), druži se le z Masho (Sandra Bernhard), ki do Langforda prav tako goji nenavadno obsesijo.

Glavna oseba ima sicer simpatijo Rito (Diahnne Abbott), ki ji nemalokrat dvori, a ti nagibi so precej vprašljivi. Resnični dogodki se namreč pogosto prepletajo s Pupkinovimi domišljijskimi sanjarjenji, v katerih si ustvari najbolj neverjetne scenarije. V enem ga slavni TV-voditelj moleduje, ali bi lahko za šest tednov prevzel vodenje njegove oddaje, v drugem pa ga preseneti s TV-poroko, kjer usodni DA dahneta Rupert in Rita. Ampak poročni obred v tej fantaziji ni praznik ljubezni, ampak bolj opravičilo vsega sveta, ker je (seveda neupravičeno!) dvomil o Pupkinovih sposobnostih.

Osamljen pa je tudi zvezdnik na vrhu piramide. Kadar koli vidimo Langforda v zasebnem okolju, je vedno sam, njegov obraz je skremžen in utrujen. Kadar se pojavi v javnosti, je tarča stalnih želja in pričakovanj bodisi po avtogramu bodisi nenavadnih prošenj. Ko gre mimo ženske v telefonski govorilnici, ji sicer podeli avtogram, a zavrne pogovor z njenim nečakom. Skoraj v isti sekundi v obraz dobi grozečo željo, da naj zboli za rakom (Lewis je podoben primer v resnici doživel tudi sam in je − zanimivo − režiral ta prizor).

Langforda vidimo nasmejanega le pred TV-kamerami in na fotografiji v otroštvu. Cena slave je zgovorna in to je brez dvoma izjemno pomembna tema. Navsezadnje Pupkin sam izusti, da lahko vse dobiš, če plačaš ceno. V bizarnem zapletu in razpletu (skupaj z Masho ugrabi slavnega voditelja) gre prav po tej poti − izpolni svoje velike sanje (s prevaro nastopi v Jerryjevi oddaji), a na koncu plača ogromno ceno (obsojen je na šestletno zaporno kazen). V hitrem zaključku sicer izvemo, da je predčasno izpuščen, napiše uspešno knjigo in na koncu dobi svojo TV-oddajo, a zelo verjetna interpretacija je, da si vse to le domišlja.

Ob ogledu filma me je prevzel precej neprijeten občutek, ki je izhajal iz Rupertove nesposobnosti razumevanja − kaj mu ljudje govorijo z besedami, dejanji in neverbalno komunikacijo − skratka tudi med vrsticami. Vse to je potlačil, spremenil, priredil in prilagodil za svoj fantazijski scenarij.

Kralj komedije je del veljave dobil ob koncu prejšnjega desetletja, ko se je z nekaj podobnimi temami v filmu Joker poigraval Todd Phillips. Da je bil krog sklenjen, je De Niro tu upodobil uspešnega TV-voditelja, vloga obstranca pa je pripadla naslovnemu junaku (prepričljivi Joaquin Phoenix).

Nemajhen del za rast popularnosti pa se skriva tudi v življenju okrog nas. Precej prepričan sem, da se v 40-letnem koraku ni spremenila motivacija slehernika (ali vsaj precejšnjega dela ljudi) po slavi, bogastvu, moči in prepoznavi. Spremenilo pa se je okolje. Predvsem pa orodja. Če je bila včasih televizija res tista glavna stvar, ki je to omogočala (ali pa vsaj ustvarjala take iluzije), ima danes človek precej orodij v svojih rokah − govorim seveda o telefonu, spletu in družbenih omrežjih, ki rojevajo instantne zvezde, junake resničnostnih šovov in druge naključne/načrtovane junake, ki jih val družbenih omrežij (za kratek čas) spravi na vrh.

Če sta v prejšnjem obdobju (vsaj praviloma) pogosteje na vrh priplavala kakovost in sporočilo, pa stalno spreminjajoče okolje naplavi (tudi nepotrebne in prepogoste) banalnosti, ki nimajo vsebine, ampak večinoma le obliko in iluzijo. In v dinamičnem butanju valov številni hitro potonejo.