Nogomet združuje. Foto: EPA
Nogomet združuje. Foto: EPA

Povprečna pričakovana življenjska doba je vse višja, število vojnih konfliktov in delež umrlih v njih sta se zmanjšala. Vse manj ljudem se je treba na vsakodnevni ravni boriti zgolj z mislijo na preživetje. Človek ima vse več prostega časa, ki ga lahko vloži v prostodušne dejavnosti, kot je na primer šport.

Zadnjih 20 let se preživljam kot športni novinar. Že pri prvih korakih mi je bilo kaj hitro jasno, kakšna razmerja vladajo med različnimi vsebinskimi polji tega udejstvovanja. Sklepate pravilno – športno novinarstvo nikoli ni kotiralo prav visoko. Zakaj bi bilo preganjanje 22 mož za okroglim usnjem sploh pomembno in zanimivo za širšo skupnost? Zakaj spremljati deseterico košarkarjev, ki skušajo žogo potisniti, stlačiti ali kakor koli drugače spraviti skozi obroč, ki stoji dobre tri metre nad tlemi? Da, šport je v prvi vrsti namenjen razvedrilu, kar so dobro vedeli že stari Rimljani, ko so s tribun Koloseja spremljali gladiatorske boje, ključne politične odločitve pa so se sprejemale precej višje (in varneje) na častnih tribunah.

Ali šport v svoji substanci vsebuje kaj več od zgolj opisovanja dogodkov? Od zmage ekipe v modrih dresih nad tisto v belih? Od domnevno prostaških navijačev, ki na zelenico mečejo goreče bakle in s svojim prostaškim vedenjem odganjajo družine? Ali šport lahko preseže omejitve svojega igrišča, svojih meja in nagovori širše množice? Lahko nemara celo kaj pove o skupnosti?

Vsekakor.

Premik − poskrbeti za sočloveka

Margaret Mead. Foto: AP
Margaret Mead. Foto: AP

A najprej je treba besedo ali dve nameniti vprašanju, kaj skupnost sploh je in kdaj se je oblikovala. Pri tem grem težko mimo misli Margaret Mead. Ko so slovito antropologinjo vprašali, kdaj se je začela civilizacija, je na presenečenje marsikoga odgovorila, da pred 15.000 leti, v dokaz pa ponudila ohranjeno človeško kost stegnenice. Ta je bila zaceljena, kar je Meadova označila kot ključno razliko med živalskim svetom in civilizacijo. Stegnenica je najdaljša kost v našem telesu, ki povezuje kolk s kolenom. V družbi, kjer medicina (še) ni (bila) prisotna, se taka kost zaceli šele po šestih tednih počitka. Zaceljena kost pa je bila za Meadovo dokaz nastanka civilizacije. Zlomljena kost je v živalskem kraljestvu namreč pomenila smrtno obsodbo. Bitje s tako poškodbo namreč ni moglo ubežati pred prežečo (in lačno) nevarnostjo. Rehabilitacija pa pomeni, da je za poškodovanega nekdo skrbel, mu prinašal hrano in pijačo ter ga branil pred morebitnimi nevarnostmi. Mar ni skrb za sočloveka tudi dokaz skupnosti?

Ko želimo poiskati prve dokaze o nastanku, pojavu in prisotnosti športa, moramo časovni stroj zavrteti približno enako daleč v preteklost, celo malenkost dlje. Ko koordinate prostora/časa nastavimo na -17.300 let in Francijo, se znajdemo v jamah Lascaux, kjer so ohranjene slovite poslikave. Izjemno paleolitsko upodobitev življenja danes interpretiramo predvsem kot dokaz prisotnosti kulture, a tej lahko mirno dodamo tudi zametke športa. Upodobitve namreč kažejo, da se je takratni človek ukvarjal tudi s tekom in rokoborbo.

Nesrečnik, ki si je poškodoval stegnenico, je morda utrpel zlom pri begu pred hitrim plenilcem, morda pri gradnji prebivališča, morda pri plezanju na sadno drevo, ki je svoje najbolj slastne sadeže skrivalo na najbolj krhki veji, morda pa pri preganjanju predmeta, ki spominja na današnjo nogometno žogo. Zakaj pa ne?

Prek Egipta do antične Grčije

Moderne olimpijske igre so z antičnimi povezane tudi s prižiganjem ognja v Olimpiji. Foto: AP
Moderne olimpijske igre so z antičnimi povezane tudi s prižiganjem ognja v Olimpiji. Foto: AP

Ko se s tiste časovne točke bližamo naprej proti naši dobi in temu trenutku, srečamo številne kulture, ki v bogatih zapisih vsakdanjega življenja opisujejo tudi šport in športne dejavnosti. Iz obdobja Mezopotamije tako ostajajo zapisane sledi lova, boksa, rokoborbe in celo športa, ki je podoben današnjemu polu. Iz starega Egipta se vijejo zgodbe o rokoborbi, dviganju uteži, skoku v daljino, veslanju, ribarjenju in različnih igrah z žogo. Športne dejavnosti so ljudi povezovale v skupnost, krepile odnose in utrjevale identiteto ljudstva.

Nujen postanek moramo opraviti še v antični Grčiji, kjer so leta 776 pr. Kr. potekale prve olimpijske igre. Dogodek je imel sprva poglavitno versko komponento, saj je bil izraz odnosa in čaščenja Zevsa, pozneje pa je postal športni, kulturni in vsesplošni družbeni dogodek. Igre so sčasoma postale izrazito pomembne, saj je zmaga predstavljala veliko čast za grško državico ali kolonijo, iz katere je prihajal posamezni olimpijski prvak. Sam dogodek je bil izrazito spoštovan, znaki odobravanja so namreč segali v sleherno skupnost, ki je želela sodelovati na igrah. O tem najbolj priča obvezno vojaško premirje, ki je potekalo med samimi igrami. Posebni tekači so obiskali posamezna mesta, kjer so sporočili začetek premirja. To je bilo pomembno že iz same logistične potrebe, da so tekmovalci in obiskovalci lahko varno pripotovali v Olimpijo, kjer so potekale igre. Na samo prizorišče v času iger ni smela vstopiti vojska, ustavljeni so bili vojne in pravni spori, hkrati je bilo prepovedano tudi izvajanje smrtnih kazni. Šport je torej združeval in bil povod za mir. Čeprav je ta trajal le kratek čas v štiriletnem obdobju. A šport je brez dvoma opravljal pozitivno vlogo.

Igre so neprekinjeno trajale več kot tisočletje, rez je bil potegnjen leta 394. Ironično, vzrok je bil znova verske narave. Ob koncu četrtega stoletja je krščanstvo postala državna vera, olimpijske igre nekje daleč proč pa so bile le še odmev nekega poganskega rituala.

Ob koncu 19. stoletja je igre oživil baron Pierre de Coubertin, ki se je pri tem procesu izrazito naslanjal na antično izročilo. Ob vizualnih podobah ne gre spregledati močnega vojaškega odtisa. V antični Grčiji so bili pomembni športi, v katerih so se kazale odlike in kakovosti najboljših vojakov – ti so morali hitro teči (tako goli kot v vojaškem oklepu), biti uspešni pri metu kopja in diska, dirkah z vozovi in rokoborbi. Skratka, to je bila kombinacija idealnega vojaka. Ni presenetljivo, da je de Coubertin izumil moderni peteroboj. Ta šport danes ni prav popularen, a barona je vodila želja po iznajdbi športa, v katerem bi našli popolnega vojaka. Peteroboj tako sestavljajo strelstvo, sabljanje, plavanje, jahanje in tek. Leta 1912 je postal del olimpijske družine, kjer vztraja še danes.

Božično premirje, ki je vključevalo nogomet

Prizor nogometne tekme med vojaki, ki je bil uprizorjen v filmu Vesel božič (2005). Foto: YouTube
Prizor nogometne tekme med vojaki, ki je bil uprizorjen v filmu Vesel božič (2005). Foto: YouTube

Dobri dve leti pozneje se je zgodil eden najznamenitejših prepletov vojne in športa kot povezovalca različnih skupnosti, morečih in bolečih interesov velesil ter posameznikov, ki so bili kot kmetje ujeti na šahovnici nikogaršnje zemlje in grandioznih ambicij. Bilo je decembra 1914, le nekaj mesecev po začetku prve svetovne vojne. Boji so potekali komaj nekaj mesecev, nihče ni vedel, da se bodo vlekli še skoraj štiri leta. Na več točkah zahodne fronte je na božični dan prišlo do nenavadnega dogodka – spontanega premirja. Tako angleški kot nemški vojaki so vsak v svojem jeziku začeli mrmrati in peti besedilo Svete noči. Možje so spontano odložili orožje, splezali iz svojih jarkov, tvegali življenje in se izpostavili sovražniku. Tega v resnici ni gnalo sovraštvo, saj je šlo le za ljudi, ki so bili proti svoji volji poslani v neznano deželo, kjer so streljali na tujce in si vsi po vrsti želeli čim hitrejše vrnitve domov, kjer bi lahko padli v objem svojih najbližjih. Zdaj so se izpostavili prav temu sovražniku, mu dali roko in vzpostavili (pre)kratko premirje. Več različnih virov navaja, da so vojaki odigrali nogometno tekmo. Ne znam si predstavljati močnejšega protivojnega simbola, kot je prav nogometna tekma med dvema stranema, ki sta še dan poprej ubijali člane nasprotne strani, nasprotne ekipe.

Šport marsikdo razume in interpretira kot vojno, tekmo pa kot bitko. Žargon športnega novinarstva je žal še vedno preveč prepleten z vojaškim žargonom (boj, borba, bunker, bitka, zadeti, strel, spopadati se, formacija, projektil, meriti, blietzkrig …), prevečkrat umanjka pogled na tisto, kar je v resnici – igra. Športniki se igrajo, športniki se ne spopadajo in ne sprožajo izstrelkov proti sovražni formaciji. Če je to razliko kdo najbolje občutil, so bili prav vojaki ob prej opisanem božičnem premirju.

To je trajalo le dober dan. Interes odločevalcev, ki so bili skriti v varnih zavetiščih (kot so bili nekoč najbolj vplivni Rimljani v varnih predelih Koloseja), je spet prevladal nad človečnostjo. Ljudje, ki so še dan prej žogo pošiljali mimo nasprotnega vratarja v gol, so žogo zamenjali z naboji, gol pa z vojaki na nasprotni strani.

Nogomet prevzel prevlado

Skupinski ogled tekme svetovnega prvenstva v nogometu. Fotografija je nastala leta 2018 v Varšavi. Foto: EPA
Skupinski ogled tekme svetovnega prvenstva v nogometu. Fotografija je nastala leta 2018 v Varšavi. Foto: EPA

V stoletju, ki je sledilo, je nogomet postal najbolj popularen, razširjen in spremljan šport. Razširil se je v številne pore (javnega) življenja, tako je splošno sprejet opis, da velja kot najpomembnejša postranska dejavnost na svetu (nogometaši in nogometni zanesenjaki seveda črtajo besedo postranska). Svetovna prvenstva v nogometu so postala središče sveta, kot je nekoč veljalo za antične olimpijske igre. Najspretnejši mojstri žoge se zbirajo enkrat na štiri leta, navijači se na prizorišča zgrinjajo iz številnih držav, čeprav nekateri na turnirju sploh ne morejo navijati za svoje reprezentance, ker se tja niso uvrstile, televizijski signal pa podobe z nogometne tekme pošilja v vse koščke sveta. Prav vsi lahko vidijo festival igre in spoštovanja. Res je, na vrhu piramide je prostor le za enega, na koncu ostane le en sam, ki dvigne pokal in se sonči v soju fotoaparatov. A šport je igra, šport je arena ferpleja. Kraj, kjer se srečajo različne skupnosti, navijači različnih jezikov, ki se med seboj spoštujejo. Mar na svetovnih prvenstvih niso najlepše prav podobe navijačev v različnih dresih in simbolih, ki si spoštovanje delijo tako pred tekmo kot po njej, ne glede na razplet? Mar ni to praznik nogometa? Praznik strasti? Praznik pripadnosti ne le ožji skupnosti, marveč svetovni?

A da ne ostanem le pri idealnih podobah nogometa, ki se zgodijo enkrat na štiri leta, v nogometu se ne cedita le med in mleko. In kar je najzanimiveje, nogomet je odraz družbe, težave in nesorazmerja, ki jih najdemo v njej, slej ali prej zasledimo tudi v nogometu. Morda v nogometu celo prej.

V času finančne in gospodarske krize, ki je s svojim dolgim repom zadnjič z vso silo udarila pred dobrim desetletjem, se je veliko govorilo o razmerju 99:1. Omenjeni številki sta simbolizirali dejstvo, da ima peščica ljudi (vsaj v večini skupnosti) v lasti veliko večino (predvsem materialnih) dobrin. To velja tudi za nogomet, v resnici so ta razmerja veljala že prej, z gospodarsko krizo pa so se le potencirala. Najbogatejši klubi postajajo še premožnejši, prepad do večine preostalih pa se le še poglablja. Pomislimo le na najsvetlejša nogometna simbola Cristiana Ronalda in Lionela Messija, ki je leta 2010 s plačo in vsemi dodatki zaslužil dobrih 30 milijonov evrov, deset let pozneje pa je številka krepko presegla 100 milijonov evrov.

Kralj ne more obstajati brez svojih podanikov in statistov. A to niso tisti, ki jim Messi na igrišču ruši ravnotežje, ti na letni ravni še vedno prejemajo sedemštevilčne zneske. Statisti so tisti, za katere nikoli sploh ne slišimo.

Večplastna vloga migracij

Iz arhiva (2016): Loic Ravenel o nogometnih migracijah

S čimer smo pri migracijah. V zadnjih letih lahko beremo o nepreglednih migracijah iz vzhoda in juga v smeri proti jedrni Evropi. Številni migranti želijo priti v najbogatejše evropske države, kjer bi dosanjali svoje sanje, a večji del je na svoji poti velikokrat ustavljen in poslan v države, kamor si niso želeli. To že dolgo velja za nogometni svet, kjer si večina želi v obljubljene dežele, kot so Anglija, Španija in Italija. Vsi nogometni migranti sanjajo te sanje, a zgradi si jih le peščica, večino čaka drugačna realnost – igranje v občutno manj kakovostnih in slabše plačanih ligah, kot je navsezadnje tudi slovenska. Agentje te igralce pošiljajo kot poceni delovno silo na različne dele Evrope, kjer jih čakajo minimalni zaslužki in zgolj upanje. Vsako leto predvsem prek Portugalske pride v Evropo več kot 1500 Brazilcev, širša javnost spozna le peščico.

A nogometne migracije nepričakovano slikajo tudi lepšo plat, ki svoj pozitivni učinek lahko pokaže šele na dolgi rok. Leta 2014 je svetovni prvak postala nemška nogometna reprezentanca, štiri leta pozneje pa francoska. Obe zlati zgodbi imata presenetljivi skupni imenovalec, ki presega zgolj očitno spoznanje, da je v obeh državah nogomet z naskokom najbolj priljubljen šport, v katerem se pretaka veliko denarja in tudi zaradi tega igra kakovosten nogomet. Nemalo članov obeh reprezentanc je namreč migrantov oziroma potomcev priseljencev iz drugih držav. V nemškem primeru je očitna povezava s Turčijo, v francoskem pa z afriško celino. Nogomet je torej odigral pomembno vlogo asimilacijskega mostu med priseljenci in avtohtonim prebivalstvom. Mar ni to nova moč športa? Ki presega različne skupnosti? In ponuja nagrado za novo tvorbo? Nagrada seveda nista lovorika in kos pločevine, ki pritiče zmagovalcu, ampak spoznanje, da nogomet združuje.

Morda je za marsikoga ta podoba lažna, saj včasih obstaja le 90 minut, po katerih nogometaš s tujimi koreninami v primeru slabše odigrane tekme (pre)hitro postane spet le Ausländer.

Je torej moj pogled na šport in nogomet preveč iluzoren?

Morda.

Skupnost ima moč in smisel v svoji številčnosti

Nogometni velikani kot Gordon Gekko: Pohlep je dober

A nogometni zapleti in razpleti v zadnjih dneh mi vendarle dajejo zadnji dokaz v moč nogometa. In skupnosti. 12 najbogatejših klubov je aprila ustanovilo Superligo, zaprto tekmovanje, v katerem naj bi ti klubi igrali le med seboj, nihče ne bi mogel izpasti iz tega umetnega tekmovanja. To bi hkrati verjetno pomenilo tudi konec izjemno kakovostnih državnih prvenstev po stari celini in zlom nogometne piramide, ki jo poznamo že dolga leta. Piramida, ki je vsaj v teoriji omogočala, da se vsakdo z dna prebije na njen vrh. Ideja Superlige se je porodila v glavah ameriških konglomeratov, ki si lastijo večji del teh klubov in delujejo zgolj po logiki, da sta šport in nogomet naložba, s katero lahko s pravimi potezami ustvariš zaslužek, ki večkrat presega vloženi kapital.

Na tej točki se je tržna logika zmotila in zlomila. Uprli so se navijači, ki jim je bila ta misel tuja. Nogometni klubi namreč strastnim navijačem predstavljajo več kot le novico, več kot izid, ki ga slišiš v večernih poročilih ali z delčkom očesa ujameš pri brskanju telefona. Nogomet je strast, klubi predstavljajo identifikacijo in identiteto, ki se pri marsikom kot DNK-vijačnica vije in predaja med generacijami.

Pri Superligi so veliko vlogo odigrali angleški navijači. Foto: EPA
Pri Superligi so veliko vlogo odigrali angleški navijači. Foto: EPA

Moč navijačev je zmagala, skupnost je premagala pohlep po vedno več, ki je uničeval jedro nogometa. In jedro iste skupnosti.

Ciniki bodo seveda pripomnili, da nogomet že zdavnaj ni več enakopraven in da je pohlep že dolgo nepogrešljivi del nogometa. Kar je najbrž res. Položaj večine na piramidi je tako nizek, da lahko le sanja po preboju na njen vrh.

A (navidezna) zmaga nogometnih navijačev je vendarle simbolna in kaže luč marsikateri drugi skupnosti, ki bije svoje boje – za pitno vodo, čistejše okolje, boljše delovne pogoje ali bolj pošteno porazdelitev dobrin. Skupnost ima moč in smisel prav v svoji številčnosti.

Nogomet je to že dokazal.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.