Michael Jordan leta 1991 s prvo od šestih zlatih krogel. Foto: AP
Michael Jordan leta 1991 s prvo od šestih zlatih krogel. Foto: AP

Pomislimo na obdobje zadnjih treh desetletij, vsako je postreglo z enim velikanom, ki je bistveno zasenčil preostalo konkurenco. V 90. so bili to seveda čikaški Biki, ki so na krilih Michaela Jordana (in druščine) osvojili šest prstanov. Sledili so Jezerniki iz Los Angelesa, ki so v 11 letih (2000-2010) kar sedemkrat zaigrali v finalu in slavili petkrat. Desetletje, ki se počasi izteka, pa je minilo v znamenju Golden Stata, ki je petkrat zapored igral v finalu in pod strop izobesil tri praporje.

Boston je med letoma 1957 in 1969 osvojil kar 11 naslovov Lige NBA. Foto: AP
Boston je med letoma 1957 in 1969 osvojil kar 11 naslovov Lige NBA. Foto: AP

Ko kolo časa zavrtimo pol stoletja ali več v preteklost, ne smemo biti presenečeni, da so posamezne (najmočnejše!) športne lige dopuščale dinastije. Naj omenim le košarkarje Bostona, nogometaše Reala in hokejiste Montreala. To je bil drug čas, ki ga je zaznamovalo manj konkurence, kakovost je bila manj razpršena. Danes je vse drugače, lige so precej številnejše, pravila pa zastavljena tako, da praktično onemogočajo desetletne prevlade (salary cap).

Liga NBA je tisto tekmovanje v ZDA, ki je najbolj ustvarjeno za gradnjo dinastij. Na eni strani majhno število igralcev v ekipi, na drugi strani pa velika svoboda pri menjavi klubov sta prav gotovo gradnika, ki to omogočata. Sodeč po seriji The Last Dance lahko pridemo do zaključka, da na konec dinastij ne vplivajo le zunanji dejavniki v podobi drugih ekip, ampak je veliko seme destrukcije posejano v sami ekipi. Od naveličanosti do prenajedenosti, največje seme pa sliši na ime egoizem.

Vsi bi bili radi Michael Jordan. Pa res?

Če sledimo vsebini dokumentarne serije, potem naglavni greh za razpad ekipe nosi Jerry Krause. Generalni menedžer naj bi bil ljubosumen na Phila Jacksona, ki je bil tisti človek zunaj parketa, ki je prejel daleč največ pohval in zaslug za gradnjo dinastije, čeprav je bil prav Krause tisti, ki je v čredo Bikov pripeljal vse glavne ase. Ne nazadnje Krause je kljub preboju v konferenčni finale leta 1989 odpustil Douga Collinsa in ključe prihodnosti zaupal Jacksonu. Če ta interpretacija drži, potem je Bike pokopal Krausov egoizem.

Prizmo lahko obrnemo tudi na glavo. Scottie Pippen je pred sezono 1997/1998 okleval z operacijo, zaradi česar je začel igrati šele januarja. Jordan je to potezo v drugi epizodi označil kot sebično (kar je najbrž eden izmed glavnih vzrokov, da Pippen serije javno še vedno ne komentira). A vsaka palica ima dva konca. Jordan brez Pippna v končnicah ni dobil niti ene serije, Pippen mu je razširil krila. V zadnji sezoni je Jordan zaslužil več kot vsi njegovi soigralci skupaj, Pippen je bil v celotni ligi po višini plače šele na 122. mestu. Jordan si nikakor ni mogel odpustiti, da ni dobil priložnosti za sedmi naslov, a nikoli ni bil pripravljen storiti vsega, kar bi bilo v njegovi moči in zadržati ekipo. Jasno je, da bi se moral v tem primeru odreči precejšnjemu kosu plače.

O'Neal je v finalu leta 2004 dosegal več točk kot Bryant (26,6:22,6), čeprav je Bryant v povprečju imel 5 metov na tekmo več. Bryant je iz igre metal le 38-odstotno, O'Neal pa 63-odstotno. Foto: AP
O'Neal je v finalu leta 2004 dosegal več točk kot Bryant (26,6:22,6), čeprav je Bryant v povprečju imel 5 metov na tekmo več. Bryant je iz igre metal le 38-odstotno, O'Neal pa 63-odstotno. Foto: AP

Los Angeles Lakersi so bili dominantni na prelomu tisočletij, ko so nanizali tri naslove (2000-2002), v tem obdobju so v končnici pometli kar s petimi tekmeci. Dvojec Shaquille O'NealKobe Bryant je bil brez konkurence. Največjo nevarnost je predstavljal njun odnos, ki med kariero nikoli ni bil vzoren. Marljivi Kobe je treniral kot nor in na tekmah nemalokrat grešil, njegov partner pa se je zanašal na svoje ogromno telo in z neposredne bližine pridno polnil obroče. Na treningih se nikoli ni pretirano pretegnil, za piko na i pa je dobival vse individualne nagrade. Egoizem je naredil svoje. Bryant si je želel izstopiti iz Shaqove sence in precej egoistično odigral finale leta 2004, ki so ga Lakersi gladko izgubili. Niti zenmojster Phil Jackson ni mogel pomiriti napetega odnosa. Le nekaj dni po finalu je Shaq zapustil Kalifornijo.

In še Golden State. Ekipa je zrasla na plečih Stepha Curryja, ki je postal obraz revolucije meta za tri točke. O njihovi prevladi vse pove naslednja enačba:

ekipa z največ zmagami + drugi najboljši igralec sveta = nepremagljivost

Kevin Durant in Draymond Green sta skupaj osvojila dva naslova. Foto: AP
Kevin Durant in Draymond Green sta skupaj osvojila dva naslova. Foto: AP

Prihod Kevina Duranta je Bojevnike preobrazil v zmagovalni stroj, ki je prevladoval s slogom. Ekipa je imela superzvezdnike, a vsak je znal pokopati svoj egoizem (kar še najbolj velja za Curryja). V sezonah 2017 in 2018 je žoga krožila kot še nikoli poprej, igralci so se igrali. V rednem delu je bilo morda še videti kakšno razpoko, v končnici je šlo vse po maslu, kar priča razmerje zmag 32-6. Dva naslova, dva res dominantna finala, v katerih je Cleveland odščipnil eno samo zmago. Kemija je kmalu splavala po vodi, spomnimo se le žaljivk, ki jih je Draymond Green namenil Durantu (nekaj mesecev prej je prav Green novačil Duranta v Oakland).

Vsak športnik dobro ve, kako težko je splezati na vrh svoje piramide, nato je na njej še toliko težje obstati. Z vseh strani plezajo tekmeci, ki hlepijo po isti točki (pre)vlade, slave, časti, statusa biti najboljši in te želijo sklatiti. A že brez teh motenj je izjemno težko obdržati lastno ravnotežje. Uspeh odpira številna vrata. A ne le novih priložnosti v družbi navzven, odpirajo se vrata tudi navznoter v smeri lastne osebnosti, podzavesti, želja. Včasih je neprijetno, kaj tam najdeš. Jordan ima prav vsaj v nečem. Zmagovanje ima svojo ceno. Praviloma je zelo visoka.

PS: Egoizem v športu načeloma ni slab, a to je tema za kakšnega od naslednjih zapisov.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.