V svoji zbirki ima s svetovnih prvenstev pri samo 20 letih šest zlatih medalj, s čimer prav tako sodi na vrh vseh mogočih lestvic. A pravi izziv šele prihaja ‒ premierni nastop na olimpijskih igrah.
Športno plezanje je s sprejemom v olimpijsko družino brez dvoma na statusni steni splezalo nekaj oprijemov višje. Pridevnik "olimpijski" avtomatično pomeni, da je postal bolj zanimiv za vse tri piramide profesionalnega športa ‒ medije, pokrovitelje in gledalce. Prenosi so pogostejši, s čimer je marsikdo malce podrobneje spoznal sam šport, ki se deli na tri različne discipline (hitrostno plezanje, balvani in težavnostno plezanje). Bazen novih spremljevalcev se bo gotovo povečal naslednje leto v japonski prestolnici.
(Zlata) olimpijska medalja je za večino športnikov največji cilj. Prav bi bilo, da bi imelo v teoriji veliko športnikov možnost, da se za njo bori. A v nekaterih športih so pravila skrojena tako, da najboljši te možnosti nimajo. Saj se še spomnimo telovadca Aljaža Pegana, velemojstra na drogu. Na svojem najljubšem orodju je osvojil po štiri medalje tako na svetovnem kot evropskem prvenstvu (na obeh tudi zlato). V njegovi knjigi dosežkov manjka le (zlata) olimpijska medalja, ki je seveda nima, saj na najpomembnejšem tekmovanju nikoli ni mogel nastopiti. Nikoli namreč ni izpolnil olimpijske kvote, ki se v gimnastiki deli prek mnogoboja.
Večina to interpretira kot filozofijo veljakov gimnastične zveze, ki naj bi preferirala prav vsestranske športnike. Seveda je težko obvladati prvine na tako različnih orodjih, a zaradi tega sita vsi najboljši sploh nimajo možnosti, da bi se borili za olimpijsko slavo. Seveda se del razloga skriva tudi v logistiki. Mednarodni olimpijski komite zaradi čim bolj tekoče organizacije iger želi kontrolirati skupno število udeležencev, zato so omejitve posebej stroge pri manjših ali mlajših športih.
Športno plezanje bo zato v prvem stiku z igrami prisotno v precej okrnjenem številu. Tako tekmovalcev kot številu medalj, ki bodo na voljo. Kolajne se bodo delile le v eni disciplini ‒ (olimpijski) kombinaciji, kjer bodo plezalke nastopale v hitrosti, balvanih in težavnosti, najnižji zmnožek vseh uvrstitev pa bo odločal o prvih treh dobitnikih in dobitnicah medalj.
Zanimiv je primer Poljakinje Aleksandre Miroslaw, ki je na tem svetovnem prvenstvu osvojila zlato v hitrosti, v preostalih disciplinah pa je daleč celo od zlate sredine (na balvanih je bila 57., v težavnosti pa 72.). Vseeno se je uvrstila na kombinacijsko tekmo, kjer je bila v kvalifikacijah najhitrejša v svoji paradni disciplini, v preostalih pa je bila zadnja. Matematična funkcija množenja je do tovrstnih specialistov neprimerno bolj prijazna kot seštevanje, zato se ji je uspelo prebiti v finale osmerice. Tam je bilo razmerje spet enako - najboljša v hitrosti, najslabša na balvanih in težavnosti, kar ji je na koncu prineslo četrto mesto in olimpijsko vozovnico. Brez te je (za zdaj) ostala, denimo, svetovna podprvakinja v težavnosti Mia Krampl.
Specialistka v eni disciplini Aleksandra Miroslaw je uradno četrta najbolj vsestranska plezalka na svetu, kar glede na njene predstave v dveh tretjinah disciplin niti slučajno ni res. S prevlado v hitrosti je tako privilegirana v boju za olimpijski nastop, a deprivilegirana v sanjah o olimpijski medalji. Najbolj poštena rešitev bi bila brez dvoma, da bi olimpijske medalje delili v vseh štirih disciplinah. Potem ne bi bilo niti dvoma, kdo je res najboljši, kot ga imamo včasih v gimnastiki.
No, v športnem plezanju v zadnjih dveh sezonah z Janjo Garnbret tega dvoma ni. Če v dveh zaporednih sezonah osvojiš pet zlatih medalj v treh disciplinah, je jasno, da si res najboljši.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje