Govorim seveda o TV-seriji Ted Lasso, ki se je pred tedni končala z drugo sezono in spet − milo rečeno − navdušila. Za tiste, ki serije ne poznate, zgolj beseda ali dve o premisi. Vse se je v resnici začelo leta 2013 s TV-oglasom ameriškega medija NBC o angleški Premier league, v osrčje pa so postavili Teda Lassa (Jason Sudeikis), ameriškega trenerja, ki prevzame vodenje Tottenhama in nima najmanjšega pojma o nogometu, saj vse svoje vedenje in znanje vleče iz ameriškega nogometa.

Ko je sedem let pozneje postalo jasno, da bo isti lik dobil svojo serijo, se je prva asociacija osredinila na primerjavo obeh kultur in glavnih športov, ki vsak na svoji strani luže precej presegata športne okvire. Zato je bilo − vsaj zame − toliko večje presenečenje, ko je v resnici postalo jasno, da bo ena od rdečih niti prijaznost. To je v današnjem času tako drugače, tako sveže in tako pravilno, da lahko dodam le #PohvalaNaDan.

V osnovi je to še vedno fikcija, vsaj v tem prostoru in času si res ne predstavljam, da bi kateri nogometni klub dejansko najel trenerja študentske ekipe ameriškega nogometa. Ko odmislimo to bizarnost, ki v resnici izvira iz prej opisanega skeča, pristanemo v še kako realnem položaju, ki so mu priča športni trenerji − kako izboljšati svojo ekipo, hkrati pa paziti, da ne bi sami izgubili službe.

Sorodna novica Tottenham po petem porazu odslovil Nuna Espirita Santa

Pri tem so trenerji vse bolj izpostavljeni zahtevi takojšnjega uspeha. Minilo je obdobje potrpežljivosti, ki je nujno zahtevalo čas, da se trener prilagodi, spozna svoje igralce, njihove prednosti in slabosti ter poišče najboljši način, da optimizira vse spremenljivke in doseže najboljši možni uspeh. Menjavanje trenerjev po tekočem traku je stalnica v veliki večini klubov, a če smo že Lassu iz leta 2013 in Tottenhamu − ravno Spursi so v ponedeljek po vsega štirih mesecih odpustili trenerja Nuna Espirita Santa, ki je bil njihov 36. glavni trener. Če vse trenerske staže v londonskem klubu razdelim na šest obdobij, dobim naslednji razrez.

Opomba: V prvem stolpcu je zaporedno število trenerjev, 1-6 predstavlja prvih šest trenerjev, sledi čas, v katerem so ti delovali, na koncu pa še število let.

Razlika je očitna in povedna. Če je prvih 18 trenerjev v zgodovini Tottenhama svoje delo opravljalo v povprečju po pet let, je to povprečje pri njihovih 18 naslednikih padlo na manj kot dve leti.

Naša družba je družba sedanjosti. Družba tega trenutka, ki ga živite prav zdaj, njegova ocena pa je najbolj odvisna od vašega zadnjega dejanja. Vsi ostali detajli in ves kontekst se prepogosto zdijo odveč. Vsi bi radi takoj do uspeha, po bližnjicah do končnega uspeha. A na vrhu piramide je prostor običajno rezerviran le za enega.

In ravno to zavedanje je pri trenerju Lassu, ki v seriji prevzame vodenje izmišljenega kluba AFC Richmond (ki igra v resnični Premier league, z resničnimi sodniki in komentatorji), tako pomembno in osvežilno. Njegova dejanja presegajo pomen samega športa in na prvo mesto postavljajo življenje, samozavest, iskanje samega sebe, ekipno povezanost in solidarnost. Zmaga pomeni veliko, ne pa ravno vsega. Porazi so običajno tisti, ki nam dajo največ misliti in postavijo prvi korak k napredku. In ne le na športnem področju, največkrat nudijo vsaj izhodišče k premisleku, kako postati boljši človek. Da, vse to nudi Ted Lasso.

Morda je tudi to razlog, da je serija tako všeč Jürgenu Kloppu, ki o nogometu seveda ogromno ve, a se zaveda, da je vrhunski nogomet v resnici privilegij in odmaknjen od 'tuzemskih problemov'. Trener Liverpoola to ves čas dokazuje s svojimi izjavami, ki so bile še toliko bolj izpostavljene v času pandemije. Brez kančka sarkazma: biti človeku človek. Ted Lasso.

PS: O sami seriji Ted Lasso pa kdaj drugič. Za zdaj le − prijaznost velja!