To je težko razumljiv podatek. Rafael Nadal je leta 2005 v Parizu začel enega najbolj neverjetnih nizov, v katerem je osvojil 14 turnirjev, v 115 obračunih pa je izgubil le trikrat. Dosežki, ki bodo na tej ravni zelo težko kadar koli ponovljeni.

Sorodna novica Rafael Nadal kot moderni Sizif

Precej strokovnjakov je namreč že pred desetletjem opozarjalo, da Španec s svojim brutalnim slogom, ki temelji na ubijalskih spinih, ne bo mogel dolgo vztrajati. Cena je bila visoka: kronične poškodbe kolena in stopal so se ves čas ponavljale. Potrebne so bile številne operacije, rehabilitacije in izpuščeni turnirji.

Od Roland Garrosa 2004 je bilo izpeljanih 71 turnirjev za grand slam, Španec jih je zaradi ponavljajočih se težav izpustil kar deset, a niti enega v Parizu, kar dodatno priča o teži in pomembnosti Roland Garrosa. To seveda ni presenečenje, vendarle je to edini peščeni turnir za grand slam, ki mu kot najboljšemu igralcu v zgodovini na tej podlagi seveda še toliko več pomeni.

Če so bile njegove zmage v bližini Eifflovega stolpa v prejšnjem desetletju samoumevne, pa to ni veljalo za letošnje leto. Zaradi poškodbe je izpustil večji del sezone, na generalki v Rimu je imel vidne težave z nogo, na trenutke je šepal in po porazu proti Denisu Shapalovu ni bilo veliko tistih, ki bi stavili nanj.

Sorodna novica Rafael Nadal – večni kralj pariškega peska

Kratek skok nekaj tednov naprej – Nadal je na svoje police spravil že 22. lovoriko s turnirjev za grand slam. In to še ni vse, po skoraj 12 letih je spet povezal dva zaporedna turnirja za grand slam (Roland Garros - Wimbledon - New York 2010), sploh prvič v karieri pa ima po njemu ljubem Parizu še vedno možnost za koledarski grand slam. Kar je pri 36 letih, milo rečeno, neverjetno. Morda je finalni sprehod proti Casperju Ruudu zameglil težavnost uspeha, a Nadal je postal šele tretji igralec v zgodovini, ki je na poti do zmage na turnirju za grand slam izločil kar štiri igralce iz prve deseterice (premagal je Felixa Augerja Aliassima, Novaka Đokovića in Alexandra Zvereva).

Povprečna starost zmagovalcev turnirjev za grand slam znaša 26 let, zlata generacija Roger Federer-Novak Đoković-Rafael Nadal pa je popolnoma obrnila trende. V nedeljo se je 12. zgodilo, da je enega od najbolj prestižnih turnirjev osvojil igralec, ki ima več kot 34 let. Prve štiri primere smo videli na začetku odprtja dobe profesionalcev, za vse druge primere je poskrbela "naša trojica", kar je le dodatni dokaz njihove dolgoživosti in kakovosti.

Opomba: Starost je izražena v letih-mesecih-dnevih.

Španski as je po zadnjem mejniku že napovedal, da ne namerava več igrati ob protibolečinskih injekcijah (ni povedal, koliko jih je prejel v teh dneh), priznal pa je, da poškodovane noge sploh ni več čutil. Če se v naslednjem tednu ne bo počutil bolje, je dokaj verjetna (nova) odpoved Wimbledona.

Nadalova pot je tudi zgodba o vztrajnosti, osredotočenosti in odločenosti preseganja bolečine ter vseh preprek. A hkrati je tudi opomnik, kako redke so take zgodbe. V polfinalu je izločil nesrečnega Zvereva, ki je prikazal enega najboljših turnirjev, se odlično boril proti gospodarju Pariza, nato pa zaradi poškodbe gležnja v solzah odšepal z igrišča. Marsikaj se mora poklopiti za en osvojeni turnir za grand slam. Pri 22 ni več naključij. In Nadal ničesar ne prepušča naključjem. Preprosto eden največjih.

Infografika: Gibanje osvojenih GS-jev velike trojice po letih