Sto ljudi in sto mnenj. A tako raznolikih odgovorov v športu, kjer se vse meri in računa, vendarle ne bi smelo biti. Ravno v teh dneh sem za Športni SOS dobil naslednje vprašanje.

2215. Če za sezono 2023 točke mednarodne kolesarske zveze razdelimo po tekmovalnih dnevih, me zanima, kako uspešna sta Primož Roglič in Tadej Pogačar?
Franci Ziherl

Pri iskanju izhodiščnega vprašanja sem si pomagal prav s statistiko. Začnimo z aktualno lestvico UCI, kjer prvo mesto zaseda Tadej Pogačar (7696), drugi je Jonas Vingegaard (6304), sledita pa Primož Roglič (5603) in Remco Evenepoel (5547), Mathieu van der Poel (4163) pa je "šele" na sedmem mestu.

Opombi: V drugem stolpcu je število točk, ki jih je posamezni kolesar osvojil v povprečju na en tekmovalni dan, v zadnjem stolpcu pa število točk na 1000 odpeljanih kilometrov.

Ne le točke, pomembne so tudi zmage. V tej statistiki sta za zdaj na vrhu Pogačar in Jasper Philipsen (17), sledijo pa Roglič, Vingegaard (oba po 15) in Evenepoel (13). Van der Poel je letos zbral šest zmag. Zdaj še zmage preračunajmo na prej omenjeni metriki.

Opombi: V drugem stolpcu je odstotek zmag, v zadnjem pa število zmag, preračunan na tisoč odpeljanih kilometrov.

Skratka, vse metrike so jasne, po vsaki je na vrhu Tadej Pogačar. Ampak. Vem, vedno se kje skriva kakšen ampak :)

Te številke najbrž ne bodo prepričale tistih, ki so prej zagovarjali svoje stališče. In tu pridemo do ene večjih kolesarskih težav vrednotenja (če temu sploh lahko rečemo težava). Nekomu je Dirka po Franciji največji kolesarski cilj, prestol, mimo katerega ne gre in samodejno ustvarja enačaj med pojmoma zmagovalec Dirke po Franciji in najboljši kolesar na svetu. Vingegaard je popolnoma jasen in logičen odgovor.

Nekdo bolj ceni enodnevne klasike in težko je oporekati res prestižnemu trojčku Milano−Sanremo, Pariz−Roubaix in naslov svetovnega prvaka (za dobro mero pa še drugo mesto na Flandriji). Van der Poel je potem povsem jasen in logičen odgovor.

Na preseku obeh obrazov (etapne dirke in klasike) pa je Tadej Pogačar. V eni kategoriji ima drugo mesto s Toura in zmago na Pariz−Nica, v drugi pa dva spomenika (Flandrija, Lombardija) pa še kakšno res odmevno klasiko (Amstel Gold Race, Valonska puščica).

In potem pridemo to točk, ki naj bi izbrisala čustva in dala objektiven in nepristranski odgovor. Ta pravi Tadej Pogačar, s katerim se osebno identificiram tudi sam. Moje razmišljanje gre v smer univerzalnosti, zaradi katere je uspešen res na vsakem terenu. Ravno ta je kriva, da zbira tako noro število točk, ki ga že več kot dve leti neprestano uvršča na prvo mesto.

Lestvica UCI prav gotovo nima take tradicije, veljave in pomena, kot ga ima, denimo lestvica ATP v tenisu. Igra z loparjem in žogico je preprosto veliko bolj uniformen šport. Dobro, za nekaj razlik skrbijo različne podlage (pa še tu je razlik manj kot jih je bilo nekoč), a v bistvu gre za vedno približno podobna tekmovanja, ko se igra turnir v razmiku od petih do sedmih krogov, na dva ali tri osvojene turnirje. Kolesarstvo pa je preprosto precej bolj razvejan šport, s svojimi specifikami in členitvijo na etapne in enodnevne dirke. V določenem kontekstu (tip dirke, profil ...) bo imel nekdo že v izhodišču občutno prednost, v drugem spletu okoliščin bodo karte obrnjene na glavo, v tretjem pa naj bi bila načeloma precej izenačena (tako izrazito različnih izhodišč med najboljšimi na svetu v tenisu pač ni).

Številke ne lažejo, kakor so postavljene v kolesarstvo, sem prepričan, da precej realno kažejo vrednost posameznega kolesarja. Pri vrhu so res najboljši kolesarji in ta hip je najbolj vsestranski, če hočete najboljši, Tadej Pogačar, kar pa niti po naključju ne pomeni, da bi bil na startu neke zelo specifične dirke (recimo Pariz−Roubaix) v primerjavi z van der Poelom favorit. Niti po naključju. Ravno ta razvejanost je eno od bogastev tega športa. In ravno Pogačarjev uspeh na tako različnih profilih hkrati dokaz, da je ta hip številka ena.