To je Boards Of Canada ali natančneje škotska bratska elektronska naveza Michael Sandison in Marcus Eoin.

Nostalgični filmski motiv v njihovem večnem spominu pa se glasi National Film Board Of Canada. Sandison in Eoin sta pred kratkim izdala svoj četrti glasbeni celovečerec Tomorrow's Harvest. Album je izjemen! Prihaja pa v pravem trenutku, ko je treba z glasbo odgovoriti drugem dvojcu po elektrifikaciji, ki prihaja iz Francije in ki nas, po toliko letih elektronskega mreženja svojih glasbenih (za)misli, danes skuša prepričati in nam prodati veliko ugotovitev, da so pa le analogni in akustični inštrumenti pristni in izvirni. Paf Punk!?

Francoza sta za potrebe promocije svojega albuma najela ekipo Lotusa, jo »očeladila« in bolid »logotipirala«. Ekipa s Kimijem Raikkonenom na čelu ni dočakala konca dirke v Monacu. Škota sta privržencem in radovednežem sporočila koordinate območja v kalifornijski puščavi, kamor sta pripeljala svoje ozvočenje in inštrumentalni pogon. Priče pravijo, da se je 17 skladb odvrtelo skozi mavrično prispodobo zgodb njihovih staršev o skupini Pink Floyd v Pompejih.

Zanimiva primerjava, ki jo je treba razumeti le kot (ko)relacijo podobnega ali enakega poslušalčevega navdušenja nad lepoto, prodornostjo in močjo zvoka kot takšnega. Kajti če že, so Boards Of Canada s svojo glasbo bližje abstraktnemu, in ne psihedeličnemu. Njihova zvočna mantra poleg intuitivne raziskovalne note, ki primamlja in omamlja s svojo globino, polnostjo, naracijo … v nenehnem pričakovanju suspenza, se na albumu Tomorrow's Harvest na trenutke sliši kot posvetilo Johnu Carpenterju. Kot da bi Boards Of Canada svoje prečudovite elektronske simfonije, ki se slišijo kot aviza potopisa iz predelov, kamor človeška noga ni stopila – med nebom in zemljo –, načrtno obstreljevala s filmskimi zvočnimi sekvencami, ki nam povzročajo le nelagodje. To so tisti občutki, ki jih nikoli ne doživljaš na takšen način v naravi, temveč le v obljudenem urbanem okolju. Četudi so si podobni in enako poimenovani. Srhljivi občutki. Odtujenost, osamljenost, nemoč, strah. Boards Of Canada ne ponujata ničesar nasproti tega. Njuna skladateljska genialnost je prav v tem, da sta v vsaki posamični skladbi poslušalcu pričarala večen boj svetlobe in teme. In to ne le skozi projekcijo drvečih civilizacij, ki se zarivajo v tkivo narave. Temveč in predvsem skozi prizmo človeškega uma, njegovih obsijanih in temačnih območij.

Lahko bi se celo strinjal, da se album Tomorrow's Harvest sliši kot glasba abstraktnega eksistencialnega filma, v katerem se avtorja ne slepita z moralnimi sklepi. Ne poskušata biti dogmatska in pridigarska. Daleč od tega. Njun glasbeni poligon dopušča neštete možnosti za uganjevanje njune sporočilnosti. Že predhodni album The Campfire Headphase iz leta 2005 se ni zanašal na optimizem nove razsvetljene dobe. Plošča Tomorrow's Harvest je po tej vsebinski rdeči niti še bolj mrakobna in pesimistična. To je še najbolj vidno in razvidno iz njene naslovnice, ki naj bi po dešifriranju najbolj poglobljenih privržencev skupine predstavljala San Francisco – v sončnem zahodu ali obsejanega z jedrsko eksplozijo? Kot da bi Boards of Canada sporočala, da je jutri lahko že tukaj. Danes.