Leonardo DiCaprio kot Veliki Gatsby. Foto:
Leonardo DiCaprio kot Veliki Gatsby. Foto:
Jay Gatsby je klasičen junak ameriške literature, človek z (noro) vizijo, ki je uničen, ko te vizije poskuša uresničiti.
Lois Wilson kot Daisy in Warner Baxter kot Gatsby
Izgubljeni nemi Veliki Gatsby – »Gnil, za nič, grozen. Zapustila sva dvorano,« je Fitzgeraldova žena Zelda o filmu napisala svoji hčeri.
Alan Ladd kot Jay Gatsby
Veliki Gatsby 1949 – Fitzgerald, preveden v jezik B-filma štiridesetih.
Veliki Gatsby 1949 – Gatsbyjeve zabave so tudi precej umirjene, prizori med Gatsbyjem in Daisy pa prav tako.
Robert Redford kot Gatsby in Mia Farrow v vlogi Daisy
Veliki Gatsby 1974 - Tisto, ki pravzaprav pokoplje film, je, da scenarij preprosto ni kos največjem izzivu za vsakega, ki bi želel Velikega Gatsbyja prevesti v film: kako dramatizirati vezo med Gatsbyjem in Daisy, ki se v knjigi odvija za odrom.
Veliki Gatsby 1974 - Redford deluje preveč praktično in pragmatično, da bi nas prepričal kot sanjač Gatsby. Njegov lik ne premore nore romantičnosti, ki je v samem osrčju Fitzgeraldovega junaka.
Veliki Gatsby 2013 – New York v besnih dvajsetih.
Veliki Gatsby 2013 – Ekstravaganca pri Gatsbyju.
Veliki Gatsby 2013 – Carey Mulligan kot Daisy in Leonardo DiCaprio kot Gatsby.
Veliki Gatsby 2013 – Gatsby in zelena luč na drugi strani zaliva.
Veliki Gatsby, popolna metafora ameriškega sna

Ta knjiga, ki je eden najboljših ameriških romanov sploh, ni imela sreče, kar se tiče velikega platna. Posneta je bila štirikrat, vključno z že omenjenim filmom, poleg tega je bila prva upodobitev izgubljena. Prejšnji filmi so nasedli pastem, ki grozijo vsaki ekranizaciji velikega literarnega dela. Bili so bodisi žrtve cenzure svojega časa, bodisi pomanjkanja scenaristične in režiserske domišljije. Luhrmannov Veliki Gatsby (The Great Gatsby, 2013) seveda prav tako ni kos romanu, ampak ima v Leonardu DiCapriju odličnega Gatsbyja in uspe mu ustvariti neizbrisno sliko tako imenovanih »besnih dvajsetih« let prejšnjega stoletja – časa blaginje, džeza in brezbrižnosti, ki se končal z zlomom borze leta 1929.

Fitzgeraldov roman govori o Nicku Carrawayu, poštenem mladem človeku z ameriškega srednjega zahoda, ki pride v New York trgovat z obveznicami. Živi v hišici v luksuznem (in fiktivnem) letovišču West Egg na Long Islandu. Fascinira ga sosed, mlad in skrivnosten milijonar Jay Gatsby, čigar razkošna vila je prizorišče ekstravagantnih zabav.

Gatsby zvleče Nicka v svoj svet. Nick postane posrednik med njim in svojo bogato in poročeno sorodnico Daisy Buchanan, v katero se je Gatsby zaljubil, ko bil še siromašen vojak, s tragičnim izidom. Veliki Gatsby je tako zgodba o sanjaču, ki ga zlomi neusmiljena stvarnost, kot tudi zgodba o dozorevanju Nicka, pripovedovalca zgodbe, ki na koncu razume vrednost in lepoto Gatsbyja in njegovega hrepenenja in obenem kruto brezbrižnost bogate družbe, ki ji pripadata Daisy in njen mož Tom.

Človek, ki sebe izmisli znova, da bi bil všečen nekemu drugemu, je figura našega, pa tudi vsakega prejšnjega časa. Fitzgeraldova genialnost leži v tem, da je iz junaka, ki bi lahko bil tarča posmeha, naredil tragično figuro. Gatsby počne vse, kar počne, iz ljubezni; zaradi zelene luči, ki je s hrepenenjem gleda vsako noč na pomolu pred Daisyino hišo na drugi strani zaliva, v East Eggu, kjer živi "stari denar", medtem ko on, čeprav je bogat, živi v West Eggu kot prezirljiv novopečeni bogataš. Jay Gatsby je klasičen junak ameriške literature, človek z (noro) vizijo, ki je uničen, ko te vizije poskuša uresničiti.

V krempljih moralizma
Hollywood se je Fitzgeraldovega romana prvič lotil leta 1926 z nemim filmom, ki ga je režiral Herbert Brenon, z Warnerjem Baxterjem v vlogi Gatsbyja in Lois Wilson kot Daisy. Film, kot rečeno, velja za izgubljenega, z izjemo napovednika. Ameriški kritik Stanley Kauffmann, ki si ga je ogledal v mladosti, ga je sicer pohvalil. Ko pa sta si ga skupaj ogledala Fitzgeraldova, je bila pisateljeva žena Zelda naravnost zgrožena. »Gnil, zanič, grozen. Zapustila sva dvorano,« je napisala svoji hčeri.

Prva zvočna adaptacija romana je prišla v kinematografe leta 1949, tokrat v režiji Elliota Nugenta z Alanom Laddom in Betty Field v glavnih vlogah. Rezultat je bil, kakršen se ga je lahko pričakoval v tistem času. Gatsby je odkrito prikazan kot gangster. Prvič ga vidimo med vzponom, kako strelja skozi okno avta med pregonom z drugimi tihotapci alkohola, medtem ko nam Nickov glas pripoveduje, da je »iz dvajsetih let in vsega, kar so predstavljala, prišel Jay Gatsby, ki je si je ustvaril temni imperij, ker je bil sanjač«. Z drugimi besedami: film je prevedel Fitzgeralda v jezik B-filma štiridesetih. Samemu Gatsbyju so pripisali dialog, ki je imel manj skupnega s Fitzgeraldom, in več z liki, ki jih je običajno igral Alan Ladd. »Kdo sploh sem jaz?« se sprašuje, medtem ko je še vedno vojak, »le neumen nihče, ki nima dovolj denarja, da bi se lahko znebil te uniforme.« Nekaj časa se zdi, kot da je to zgodba o žilavem in nevarnem moškem (ravno tip človeka, ki ga je igral Ladd), ki pa je kot otrok v primerjavi z brezobzirnimi bogataši, kot sta Daisy in Tom Buchanan. Toda film preveč ublaži Fitzgeraldove like, da bi to lahko držalo.

Zgodba je polna moraliziranja, značilnega za hollywoodsko cenzuro tistega časa. Verjetno je cenzorja zmotilo to, da čeprav Gatsbyja ubijejo, grešna lika, kot sta Tom in Daisy, ostaneta nekaznovana. Tako se na koncu vsi liki izkažejo v bistvu za dobre - Toma in Daisy muči slaba vest, iz Nicka naredijo strogega moralista. Tudi Laddovemu Gatsbyju položijo v usta monolog poln kesanja za svoje razvratno življenje in obljubo Nicku, da se bo spremenil. Te besede delujejo povsem nenaravno, še zlasti pri nepopravljivem sanjaču, kakršen je Fitzgeraldov junak. Gre za navado klasičnega Hollywooda, ki je pogosto dramam dal izredno moralizirajoče konce, ki naj bi »popravili« zgodbo tik pred končno špico. Gatsbyjeve zabave so tudi precej umirjene, prizori med Gatsbyjem in Daisy pa prav tako.

Gatsby in Daisy, sama
Leta 1974 je kinematografe ugledala različica z Robertom Redfordom v vlogi Gatsbyja in Mio Farrow kot Daisy, ki jo je po scenariju Francisa Forda Coppole režiral Britanec Jack Clayton. Dva ključna razloga sta, zakaj film ni mogel uspeti. Za prvega je kriv režiser, drugi, še usodnejši, pa je katastrofalen Coppolov scenarij.

Claytonova uprizoritev Gatsbyjevih zabav je brez domišljije, kot je režija filma nasploh. Kostumi so ustrezno lepi in ekstravagantni, gostje se noro opijajo in še bolj noro plešejo čarlston in fokstrot, ni pa tistega značilnega Fitzgeraldovega občutka za podrobnosti, za dinamiko in tok dogodkov: »Gruče se spreminjajo hitreje, rastejo z novodošlimi, se razblinjajo in v isti sapi na novo oblikujejo; tu so tudi že potepinke, samozavestna dekleta, ki se tu in tam vijejo med obilnejšimi in stabilnejšimi, za kratek, radosten hip postanejo središče kake gruče, nato pa vznemirjene od zmagoslavja zdrsnejo dalje skozi to temeljno spreminjanje obrazov in glasov in barv pod nenehno spreminjajočo se svetlobo.« Kar nam prikaže Clayton, pa je zgolj generična divja zabava; besna dvajseta, v najbolj plehki in šablonski izdaji.

Druga težava, in obenem tista, ki pravzaprav pokoplje film, pa je ta, da scenarij preprosto ni kos največjem izzivu za vsakega, ki bi želel Velikega Gatsbyja prevesti v film: kako dramatizirati zvezo med Gatsbyjem in Daisy, ki se v knjigi dogaja za odrom. Časa, ki ga sama prebijeta skupaj, v romanu ni, saj ga ni tudi za Nicka, ki zgodbo pripoveduje. Clayton in Coppola in verjetno tudi producenti pa se niso mogli izogniti ljubezenskim prizorom med zvezdnikoma, kot sta bila Redford in Mia Farrow, tako da je Coppola dodal nekoliko prizorov, ki jih v Fitzgeraldovi knjigi ne boste našli.

A ti prizori so nabiti z vizualnimi in verbalnimi šablonami. Posebej mučen, tog in izumetničen je dialog. "Obleci uniformo. Ugasnila bova vse luči razen ene sveče in pustila ti bom, da mi poveš, da me ljubiš," je tipičen primer. Gatsby seveda obleče uniformo in plešeta ob sveči - eni tistih hollywoodskih, ki razsvetlijo celotno ogromno sobo. »Če bi te le lahko poljubil,« misli on. »Ljubim te, Jay,« misli ona. Ali »ljubim način, na katerega me ljubiš.« Ob tem je težko še naprej resno jemati zgodbo. Tovrstnim sentimentalnim klišejem se je Fitzgeraldu uspelo izogniti.

Tudi prispevek samih Roberta Redforda in Mie Farrow k filmu je problematičen. Redford deluje preveč praktično in pragmatično, da bi nas prepričal kot sanjač Gatsby. Njegov lik ne premore nore romantičnosti, ki je v samem osrčju Fitzgeraldovega junaka. Težko je verjeti, da je ta uglajen človek tudi gangster. In Mia Farrow je bila popolnoma brez šarma, ki dela Daisy tako zapeljivo, vsaj v prvem delu romana.

Zelena luč na pomolu
V novem filmu je režiser Baz Luhrmann v svojem elementu, ko gre za obujanje New Yorka v letih »dobe džeza« ali Jazz Age in v prizorih Gatsbyjevih divjih zabav: reka avtomobilov, ki krči pot do Gatsbyjeve vile, množica gostov, ki se prebija skozi njegova vrata, natakarji, ki nosijo pijače, moderna dekleta, ki noro plešejo okoli fontane. Luhrman pristopa z isto mešanico zanosnega gibanja kamere in bliskovitih rezov, ki je zanj značilna. Ustvari mešanico prvin, ki nas pripelje do meje filmske evforije: razburljiva razvrstitev in premiki igralcev in statistov, briljantno kombiniranje bleščečih barv s plesalkami v rumenem in dekleti v kopalnih oblekah iz zlatih cekinov, moški v smokingih in ženske v haljah, ki razkrivajo belino hrbtov in Leonardo DiCaprio, ki se z nasmehom, polnim prešernega šarma, predstavi Nicku in gledalcem v trenutku, ko orkester igra Gershwinovo Rapsodijo v modrem in žarometi razsvetlijo nebo.

Tisti, ki pričakujejo filmsko različico subtilnosti in lepote Fitzgeraldove proze, bodo razočarani. Vse je pretirano, ekstravagantno, spektakularno. Vse nenehno kriči in vsega je preveč. Pogrešal sem umirjenost Fitzgeraldovega sloga. Luhrmann je vulgaren: ponosno, nesramno in radostno vulgaren, saj to je del njegovega čara, ko mu filmi uspejo. To je pa popolno nasprotje Fitzgeraldu. V knjigi nam zgodbo pripoveduje umeren, pronicljiv, naiven ampak tudi duhoviti Nick Carraway. To je vročičen New York skozi opise poštenega in moralnega, ampak nikoli snobovskega ali puritanskega pripovedovalca. Če prav je film pogosto osupljiv, je preveč besen, da bi obujal tisti občutek žalosti in izgubljenih priložnosti, ki ga Fitzgeraldova kristalna proza zmožna.

Carey Mulligan ni slaba v vlogi Daisy, ampak Tobeyju Maguireju spodleti interpretacija Nicka. Čeprav bi moral biti moralno in čustveno središče zgodbe, Maguire ne zna izraziti ne inteligence ne osnovne poštenosti tega lika. Za povrh ostaja povsem nerazumljivo, zakaj se je Luhrmann odločil, da mora pristati na psihiatrični kliniki.

Film pa ima čudovitega Gatsbyja v Leonardu DiCapriju, ki je čeden in eleganten kot Redford, ima poleg tega v sebi še nekaj nepredvidljivega in divjega, česar Redford ni imel. Lahko mu verjamemo, da je kot Gatsby obogatel na nezakonit način in da je dovolj romantičen ali enostavno nor, da je sebe izumil na novo, da je, iz ljubezni do neke ženske, pravzaprav, ustvaril ves svoj svet. Zmožen je tistega Gatsbyjevega nasmeha, za katerega je Fitzgerald zapisal, da objame »ves zunanji svet, nakar se osredotoči nate z neustavljivim predsodkom v tvoj prid.« Temu sijajnemu igralcu uspe film zasidrati, mu preprečiti, da se razleti na preveč strani. Njegov Gatsby, ki stoji ob vodi in proži svojo roko k zeleni luči na drugi strani zaliva, bo verjetno ostal gledalcu v spominu še dolgo potem, ko bodo druge podobe že zbledele.

Veliki Gatsby, popolna metafora ameriškega sna