Ni skupnega dobrega, če so nekateri podplačani, zasužnjeni ali celo neplačani. Kapitalist ne bo umrl, če bodo na lastnini podjetja proporcionalno udeleženi tudi drugi. Foto: BoBo
Ni skupnega dobrega, če so nekateri podplačani, zasužnjeni ali celo neplačani. Kapitalist ne bo umrl, če bodo na lastnini podjetja proporcionalno udeleženi tudi drugi. Foto: BoBo

Danes imajo v kapitalizmu nad tem dejavnikom, ki prinaša denar, roko ljudje, ki so lastniki podjetij, teh gradnikov ekonomije. Tu pa nastane problem, pri teh lastnikih, ki razpolagajo s proizvodnjo družbenokoristnih proizvodov, kot se jim zahoče, samo da si grabijo bogastvo. Torej brezobzirno do ljudi, ki so s svojim delom (ter tudi kot kupci) subjekt produkcije ter vrednosti njenih produktov.

Bogastvo lastnika torej ni samo njegova zasluga, marveč tudi zasluga drugih. Kapitalist je še kako odvisen ravno od te družbene funkcije njegovih proizvodov in pri tej funkciji so nedvomno udeleženi njeni proizvajalci ali delavci. Lastnina, ki izhaja iz proizvodnje, je tako v temelju nekaj relacijskega.

Ni vzrok na sebi, marveč jo ustvari več komponent. Zato bi morali biti ti, ki proizvod ustvarjajo, to pa ni samo nominalni lastnik, prav tako neke vrste lastniki podjetja. To pa bi povečalo konkurenčnost proizvodnje, ker bodo imeli od nje nekaj vsi in bo motivacija večja. In tu mora nastopiti politična volja. Ni skupnega dobrega, če so nekateri podplačani, zasužnjeni ali celo neplačani. Kapitalist ne bo umrl, če bodo na lastnini podjetja proporcionalno udeleženi tudi drugi.

Zato naj bodoča vlada pokaže posluh za take proizvodne enote, ki bodo to omogočale. Torej za kooperative, zadruge, podjetja, pri katerih bodo delničarji vsi. Ker gre navsezadnje tu za etično dimenzijo: vsak človek ima pravico živeti dobro, ne pa samo jaz, kapitalist.