Izklop signala grške javne radiotelevizije ERT simbolno in realno presega okvire ukinjanja nekega medija. Je brutalna razgrnitev dejstva, da se v zibelki demokracije sesedajo tudi temelji demokratične EU, utemeljene na človekovih pravicah, svobodi govora, multikulturnosti, ohranjanju jezika in na neodvisnem novinarstvu. Foto: EPA
Izklop signala grške javne radiotelevizije ERT simbolno in realno presega okvire ukinjanja nekega medija. Je brutalna razgrnitev dejstva, da se v zibelki demokracije sesedajo tudi temelji demokratične EU, utemeljene na človekovih pravicah, svobodi govora, multikulturnosti, ohranjanju jezika in na neodvisnem novinarstvu. Foto: EPA

Je brutalna razgrnitev dejstva, da se v zibelki demokracije sesedajo tudi temelji demokratične EU, utemeljene na človekovih pravicah, svobodi govora, multikulturnosti, ohranjanju jezika in na neodvisnem novinarstvu.

Na vrednotah, ki naj bi jih ohranjale tudi javne RTV. Antonis Samaras ni odprl javne razprave, v kateri bi stroka in civilna družba dorekli, kakšne so danes naloge javnih medijev in kakšne so nujne spremembe v njihovih strukturah. Grški vladni šef je pod krinko novih varčevalnih rezov udaril čez noč in začel lomiti hrbtenico javnosti in nadzornikov centrov moči. Seveda, čez nekaj mesecev bo odprl krasno novo, vitko grško RTV. Morda res. In morda z novinarji in uredniki, servilnimi vladi, in v okolju, v katerem bodo vmes zavladali medijski principi murdochovskega tipa.

Nove finančne elite in politični podizvajalci počasi premikajo meje evropske ureditve v novi družbenopolitični red, ki se spogleduje z avtoritarnimi režimi azijske celine. Ko je Viktor Orban preurejal madžarsko medijsko sceno, je Bruselj še ukrepal, zdaj nas prototip evrobirokrata Rehn prepričuje, da je uničevanje medijske svobode le še stvar - grških "notranjih zadev". Tudi to, da turški vladar Erdogan uvaja režim pendreka, solzivca in vodnih topov evropskega političnega in tehnokratskega vrha ne vznemirja. Molk je srhljiv - nihče ne protestira, mednarodnega pritiska pa skoraj ni.

Pred leti je Evropska unija Turčijo učila o demokratičnih standardih, ki da jih mora izpolniti za vstop v klub posvečenih. Danes isti Erdogan isti Evropi kaže model avtokratskega kapitalizma, ki ga dobiva Grčija. Zato se pod valjarjem zatiranja svobode počasi združujejo tudi tokovi evropskih, turških in drugih protestniških gibanj mediteranskega prostora. Kajti vsaka članica EU-ja ima svoj park Gezi. In vsaka svoj ERT.

Če bo šlo tako naprej, bo vsaka imela tudi svojega Samarasa, protežiranca mednarodnega kapitala. Ali pa svojega Erdogana, samovzniklega šampiona državnega kapitalizma. Demokracija politične in družbene pluralnosti pa se bo vmes po tihem pretvorila v iluzijo potrošniške izbire v supermarketih.