"Posebno doživetje so PR-službe. Tam vse vedo že po službeni dolžnosti," piše Carlova. Foto:

Med take eksperte zagotovo sodi koprski župan Boris Popovič. Ne samo, da zdaj že vsakič, ko pred sodiščem naletiva drug na drugega, sika name in širši javnosti v kamero, da o sebi prav nič ne bo komentiral; češ naj kar mene vprašajo, saj jaz tako ali tako o njem vem vse. Ampak vse narobe povem, kakopak. Tako zelo mi je zameril poročanje o protestih v Kopru, da sem dobila prostor celo na straneh občinskega glasila. Saj niste mislili, da na tistih pozitivnih, kajne?!

Vse ve tudi Robert Časar. Le kaj za vraga me briga njegova črna gradnja v Portorožu?! Kateri del stavka, da ni več javna oseba, mi ni jasen, zaboga! In ali me on vpraša, kje živim jaz? Ne, ergo, bodi tiho in adijo! V četici, ki vse ve in me ob tem še nasmeje, je tudi lokalni podjetnik Viljem Orel. Zadnjič je bil priča na sojenju, kjer županu očitajo zlorabo položaja. Poznate tisti občutek, ko vam ne pustijo do besede? Kdo si ti, da me boš zasliševala?! In kaj potem, če si novinarka, tega me nimaš kaj spraševati! Ti bom jaz povedal, o čem je treba pisati danes, je grmel tako, da se je slabo pisalo membrani na mikrofonu.

Posebno doživetje so PR-službe. Tam vse vedo že po službeni dolžnosti. Tiskovna predstavnica koprske študentske organizacije denimo ve, katera vprašanja imaš v mislih in ji - še preden odpreš usta - niso všeč, ker pač niso prava. In potem, ko umesti v navednice vse zakone in kodekse, te pozove še k pazljivosti pri pripravi prispevka. Neprecenljiva pomoč! Njen šef, lokalni, z vsemi žavbami namazani večni študentski funkcionar Sebastjan Kokl, ta pa je sploh vsevednež. Do najmanjše potankosti je razdelal odnos z novinarji. Tistim, ki mu pustijo jokati, odpre srce, tistim, ki mu dihamo za ovratnik, zabrusi, da smo drhal in se skrije na WC. Ker pač nimamo kaj spraševati, zakaj državi ne vrne denarja, ki ga ni porabil, za kar bi ga moral.

Presojanje novinarskih vsebin s strani vsakega, ki ima pet minut časa, in manipulativno blatenje še tako profesionalno opravljenega dela novinarja je očitno postalo nekaj tako samo po sebi umevnega kot jutranje umivanje zob.

Veliki kronisti našega časa, kot je bil denimo ameriški novelist, novinar in družbeni kritik Upton Sinclair, so novinarstvo pojmovali kot sto odstotkov dejstev, plus beseda, dve lastnih misli. Čeprav je poročal o vseh velikih konfliktih ameriške družbe, so mu pustili delati. Današnja realnost, v kateri skokovito naraščata ignoranca in nestrpnost do medijev, poskuša razmerje obrniti na glavo: dejstvo ali dve, najbolje pa nič in sto odstotkov naših, po možnosti političnih misli. Tako novinarstvo bi radi videli. Ker oni vejo. Ker oni to zahtevajo in to tudi sporočajo. Po vseh novodobnih poteh. To, kar mi Popovič zabrusi v obraz, je mogoče prebrati tudi elektronsko. Malo čivkneš ali se skriješ pod "nickname", pa je. Zlivanje gnojnice po novinarjih, cinizem in aroganca do medijev, ki nam niso všeč, so se zažrli v vse pore, postali so prepoznaven slog celo najvišjih. Neverjetno, osupljivo, a resnično in dokazljivo. Kako hudo bolna je že družba, če z ministrstva na resna novinarska vprašanja dobiš tak besedni izbruh?

"V vsakem primeru pa naj vas že na začetku potolažimo in razbremenimo vašo skrb, ki jo v zadnjih mesecih delite z nami pri neuspešnem iskanju primernega kandidata za direktorja uprave za pomorstvo. Pomembnost, ki jo izražate ob vprašanjih, povezanih z vodenjem pristaniške kapitanije, namreč presega celo pomembnost strateških vprašanj te države, zato smo tudi v odgovorih temu vprašanju posvetili posebno skrb in vam nanje zelo podrobno odgovarjamo.

Ker pa se zavedamo, da podrobnosti ne bodo našle mesta v vašem javnem poročanju in bo vaše poročanje primerno vsem dosedanjim, vam sporočamo tudi, da bo novega direktorja URSP izbiral novi minister in potrjevala nova vlada. Verjamemo, da smo vam s to novico polepšali dan. Za prihodnost URSP si tako pod novim "nepolitičnim, strokovnim, nestrankarskim ,……." direktorjem (kar smo imeli v preteklosti že večkrat priložnost doživeti, mar ne ?!), ni potrebno delati skrbi."

Kaj pa vemo mi, novinarji? Da smo od vedno zavezani istemu poslanstvu: pisati resnico, argumentirano, jasno in glasno. Posebno takrat, ko jo pred nami z vrhunsko spretnostjo skrivajo. Dokler se na tiste, ki se z nami strinjajo, in tiste, ki se ne, ločujejo zgolj za anonimnostjo skriti spletni komentatorji, je še nekako znosno, ko pa argumenti postanejo trn v peti ministrski PR-službi, je za rdeči alarm skoraj že prepozno.