Občutek imam, da vzhodno partnerstvo postaja breme. Živi, vsekakor živi, cveti pa res ne. Prihodnost? Če bo naslednji vrh vzhodnega partnerstva gostil Bruselj, bo to zgolj dokaz, da ta ideja živi le še zato, ker mora, ker je takšna politična odločitev nekakšnega najnižjega mogočega skupnega konsenza. Foto: EPA
Občutek imam, da vzhodno partnerstvo postaja breme. Živi, vsekakor živi, cveti pa res ne. Prihodnost? Če bo naslednji vrh vzhodnega partnerstva gostil Bruselj, bo to zgolj dokaz, da ta ideja živi le še zato, ker mora, ker je takšna politična odločitev nekakšnega najnižjega mogočega skupnega konsenza. Foto: EPA
Matjaž Trošt
Matjaž Trošt. Foto: BoBo

Vzhodno partnerstvo je bil drzen projekt, ki po štirih zasedanjih z najvišjimi državniki in po vojni v Ukrajini ne ve več, kako naprej. Je bil to zadnji vrh?

Varšava
V zadnjih šestih letih so se voditelji Unije in držav vzhodnega partnerstva sešli štirikrat. Vsakič v drugačnih okoliščinah. Prvega srečanja v Pragi, kjer so leta 2009 zagnali projekt, nisem spremljal v živo, če se smem tako izraziti. V Varšavi leta 2011 je bilo milo rečeno čudno. Spomnim se, da sem se v nekem montažnem šotoru, ki je služil za novinarsko središče in jedilnico, bolj kot z vzhodnim partnerstvom ukvarjal s slovenskimi podjetji, ki na Poljskem gradijo trdne temelje uspeha in presegajo stereotipne ideje o zaostalosti vzhodnejših članic Evropske unije.

Od takrat je Poljska zrasla verjetno tudi v slovenskih očeh, pridobila pa je tudi vseevropsko veljavo, saj denimo enega ključnih političnih mest v EU-ju trenutno zaseda nekdanji poljski premier Donald Tusk. Varšava je bila takrat v znamenju vprašanj o udeležbi na vrhu vzhodnega partnerstva, na koncu se je zataknilo še pri sprejemanju skupne sklepne izjave. V ospredju je bila Belorusija, njene težave s sprejemanjem drugačnega (na Zahodu bi temu rekli normalnega) pojmovanja človekovih pravic. Včeraj se je s človekovimi pravicami poigraval tudi beloruski zunanji minister in v Rigi zatrdil, da v Belorusiji pa res ni političnih zapornikov. Smola za tiste, ki so se torej za zapahi znašli zaradi neznanih razlogov, ki nimajo povezave z njihovim političnim prepričanjem.

Vilna
Nazaj v zgodovino. Neki ugledni glasbenik je nekoč dejal nekaj podobnega kot "brez žensk ni joka". Na televiziji je ravnokar videospot, ampak poanta je drugje. Smo v Vilni leta 2013. Litovska predsednica Dalia Gryubauskaite je želela s tistim vrhom vzhodnega partnerstva zapečatiti ukrajinsko pot v smeri Evropske unije in razrešiti dileme na dva dela in k dvema resnicama zapriseženega prebivalstva te države.

Nemška kanclerka Angela Merkel je bila jasna, ko je na večerji prvi dan zasedanja takratnemu predsedniku Viktorju Janukoviču zabrusila, da so od njega pričakovali več. Zgodilo se je, kar se je pač zgodilo, in Ukrajina je danes tam, kjer je. EU in Rusija pa v nekakšni mlačni hladni vojni. Bilo je več kot očitno, da se ukrajinske težave ali evropske želje ne končajo s podpisom ali ne-podpisom nekega dokumenta (v tem primeru je šlo za pridružitveni sporazum). Latvijska predsednica vlade Laimdota Straujuma je včeraj dala na videz jasen odgovor, kam gre vzhodno partnerstvo. Naprej. Kar koli že to pomeni, a odločenost, predvsem vzhodnoevropskih držav (tako se zdi in potrjujejo tudi v Natu) je, da je očitno treba ta nekdaj sovjetski prostor vsaj delno osvoboditi zgodovinskih primežev.

Vilna je bila stresna. Večina ukrajinskih novinarjev, ki sem jih tam srečal, je nosila oranžne trakove. Večina evropskih politikov, ki sem jih tam poslušal in gledal, je govorila o oranžnih odtenkih. Oranžne v Ukrajini niti ni več. Kar je ostalo, je kruta realnost brez jasne razdelitve na dobre in slabe. Več kot očitno z ruskimi vojaki na ukrajinskem ozemlju.

Riga. Spet ta dež.
Dobro, zaradi ponavljajočih se vremenskih neprilik sem bil pripravljen temu mestu podeliti nečastni naziv deževno-vetrovne prestolnice Evrope, a se je potem prikazalo sonce. Kakor koli, včeraj dopoldne so voditelje pred osrednjo knjižnico pričakali protestniki, ki so svarili pred zaupanjem Rusiji. Popoldne so nekaj kvadratnih metrov pred visoko ograjo zavzeli proruski protestniki, ki so svarili pred vojnimi sprožilci vzhodnega partnerstva. Umirjenost, sproščenost in previdnost pa so vladali med voditelji. Brez obljub, brez napovedi, na katere bi se lahko pozneje sklicevali.
Novinarski kolegi se zabavajo s frazami, kot jih za tovrstne sestanke uporabljajo bruseljski birokrati in njihovi predstavniki.

V bruseljski angleščini denimo taking stock, se pravi, da gre za nekakšen pregled tistega, kar se je zgodilo ali je bilo storjenega na nekem področju. Gre za frazo, ki predvsem v zadnjem obdobju zaznamuje bruseljsko latovščino in ponuja vtis o tem, da gre za kaj več kot za pogovor o tem, kje smo in kam gremo. Zadnje leto in pol je bilo za vzhodno partnerstvo, Ukrajino, Rusijo in EU stresno. Zdaj imamo, kar imamo. In kar imamo, ni posebej prijetno, kar kažejo tudi indici (še ena tistih besed, kajne), da Unija kaže vse manj volje za nadaljevanje po poti sankcij in ostrih besed. Poleg tega ima Rusija v evropskih zadevah več kot očitno možnost nekakšnega neformalnega veta. Četudi o njej in njenih stališčih ne boste slišali veliko, boste vedeli, o čem govorijo, ko govorijo o državam prilagojenih pristopih. Minsk. Želja, da bi sporazum o prekinitvi ognja za vzhod Ukrajine, ki je februarja ugledal luč sveta v tem mestu, zaživel. S tem bi se odprlo nešteto dobrih možnosti in EU-ju se ne bi bilo treba vedno znova pogajati o tem, kakšno je njegovo enotno stališče do Rusije ter do sankcij proti tej državi.

Ta razprava se vrača kmalu. Riga je prinesla dokaz, da se Unija več kot le zaveda, kje smo in kam gremo. Smo v kaosu in smo prepričani, da sta na koncu vedno dve poti. Naprej in nazaj morda, pri čemer izbiramo pot naprej, kot pravi predsednica latvijske vlade.

Riga je bila v teh dneh umirjena. Za razliko od Vilne brez drznosti, za razliko od Varšave brez idej in za razliko od Prage brez ambicij. Občutek imam, da vzhodno partnerstvo postaja breme. Živi, vsekakor živi, cveti pa res ne. Prihodnost? Če bo naslednji vrh vzhodnega partnerstva gostil Bruselj, bo to zgolj dokaz, da ta ideja živi le še zato, ker mora, ker je takšna politična odločitev nekakšnega najnižjega mogočega skupnega konsenza.

Praga, Varšava, Vilna in Riga so dale politiki do vzhodnih partneric predznak možnosti. V nekdanjih sovjetskih republikah in satelitih so bili kraji, kjer se vsaj posredno odloča o tem, kako z Rusijo. Saj za to vendarle gre. V tem pogledu se ne bi smeli slepiti. Kar ne pomeni, da je vzhodno partnerstvo kar tako a priori uperjeno proti Moskvi. Ta je s posegom v Gruziji pred leti in z vpletenostjo v razmere v Ukrajini dala vedeti, da se zgodovina ne pozablja. Evropska širitvena in sosedska politika pa je vsekakor politika vpliva in interesov. Ne razumem tistih, ki menijo, da imajo interese v mednarodni politiki lahko le drugi. Še več, pričakujem, da jih imamo tudi mi.

Dokler je tako, da se voditelji Unije odpravijo na vzhod in govorijo o težavah vzhodu, s tem dobivajo glas glede politik do evropskega vzhoda tudi manjše vzhodnoevropske članice. S tem je evropsko mehko moč mogoče čutiti in videti. Ko (če) bodo signali o pomenu vzhodnega partnerstva prihajali le še iz Bruslja, bo to postala le še ena izmed politik brez pravih ambicij in brez poudarka, ki ga že ves čas skuša dati. Namreč, da je z Evropsko unijo ali v njej mogoče ostati slišen in (če nič drugega, za nekatere vsaj malo in občasno) vpliven.