Anders Fogh Rasmussen ima (ne glede na to, ali smo za ali proti) prav, ko govori, da terorizem in
Anders Fogh Rasmussen ima (ne glede na to, ali smo za ali proti) prav, ko govori, da terorizem in "varnostne grožnje ne bodo kar izginili, medtem ko se osredotočamo na reševanje naših gospodarstev". Foto: EPA
Matjaž Trošt. Foto: MMC RTV SLO

Kar moti Andersa Fogha Rasmussena, nedvomno pa tudi Pentagon, je dejstvo, da evropske vojske trenutno še zdaleč niso samozadostne, saj niso sposobne same izpeljati nobene resnejše vojaške operacije. Za to nimajo zmogljivosti, tehnologije. Podobno kot je Sarkozy slonel na ameriški podpori pri napadu na Gadafijevo Libijo leta 2011, se je zdaj predsednik Hollande naslonil na ameriška zavezniška ramena glede obveščevalnih podatkov, transporta ter oskrbovanja lovcev in bombnikov z gorivom v zraku.

Med tednom je prvi mož Severnoatlantskega zavezništva dal vedeti, da bi nadaljnji rezi v obrambo lahko prinesli tudi izgubo občutka solidarnosti ter političnega interesa za Nato na ameriški strani. Nekdanji obrambni minister ZDA Robert Gates je ob koncu svojega mandata govoril o vojaški irelevantnosti Nata, če bi se trendi nezanimanja za varnost na Stari celini nadaljevali. Lani so ZDA predstavljale 72 odstotkov obrambnega proračuna zveze Nato.

Prav tako naj bi po besedah Rasmussena preveč krepki rezi v obrambne proračune še poslabšali krizne razmere, saj je vojaška industrija eno ključnih izhodišč za inovacije ter tako za službe in izvoz. Slovenski obrambni proračun naj bi lani znašal okrog 1,16 odstotka BDP-ja. Kar je bistveno manj, kot je zaveza, dana Natu. Zaveza tistih znamenitih dveh odstotkov, ki jih dosegajo le ZDA, Velika Britanija in pa Grčija. Ista Grčija, ki odplačuje posojila mednarodni skupnosti. Očitno se tudi občutek (ne)varnosti bistveno razlikuje. V Atenah so sicer od začetka krize v letu 2008 znatno znižali svoje vojaške izdatke, a so ti primerjalno gledani še naprej dokaj visoki. Turčija.

Morda prezrta zgodba o evrskih primanjkljajih in zmogljivostih evropskih vojsk je dejstvo, da se z gospodarsko rastjo in pomenom krepi tudi vojaška moč držav v razvoju. Kitajska naj bi lani svoj obrambni proračun povečala za 11 odstotkov. Že lani aprila smo lahko po poročilu stockholmskega inštituta za mirovne raziskave Sipri o vojaških izdatkih ugotavljali, da se tudi zaradi nenehne vojaške rasti ameriški predsednik bistveno več ukvarja s Kitajsko. Kot ugotavljajo nekateri analitiki, je tam sicer bistveno bolj nevarna kot gospodarska rast upočasnitev gospodarske dejavnosti, saj jo notranja socialna krhkost označuje kot krhko supersilo, kot jo je že pred leti poimenovala specialistka za Kitajsko Susan Shirk z Univerze v San Diegu.

Ne predstavljam pa si, kako je biti v koži šefa politično-vojaške organizacije, ki na eni strani posluša le o krčenju stroškov, rezanju proračunov, obenem pa mora razlagati o varnosti kot temeljih sodobnih družb, v katerih vlada blaginja. Varnost je morda ena bolj podcenjenih kategorij sodobnih družb. Samoumevna, kar naj bi nam sporočala tudi lanska Nobelova nagrada za mir za EU. Anders Fogh Rasmussen ima (ne glede na to, ali smo za ali proti) prav, ko govori, da terorizem in "varnostne grožnje ne bodo kar izginili, medtem ko se osredotočamo na reševanje naših gospodarstev". Za zdaj še brez jasne smeri.