Letos mineva 100 let od atentata na Franca Ferdinanda, ki je bil povod za prvo svetovno vojno. Foto: Reuters
Letos mineva 100 let od atentata na Franca Ferdinanda, ki je bil povod za prvo svetovno vojno. Foto: Reuters

Ne morem pa nikakor trditi, da mi je bilo pretirano veliko število tovrstnih malikovanj v vseh svojih ozaveščeno jubilejnih izdajah, uprizoritvah ali projektih sploh všeč. Širina, globina in velikost te t. i. prve vojne, ki jo je vojskujoča se evropska aristokracija brez kakršnega koli pomisleka krstila kot »velika vojna«, ne ponuja pretirano različnih si, drugačnih in raznobarvnih vsebin, tematik, zgodb. Ta resnično nesmiselna ljudska klavnica, ogolela od bednega življenja v frontalnih, možganskih in drugačnih rovih, popolnoma brezosebna in vseskozi žejna krvi nasprotnikov, ni ponujala veliko svetlih, bleščečih se, junaških ali romantičnih predložkov.

Čeprav sem rojen nekaj kilometrov stran od mesta, ki ga je sosed Gavrilo z atentatom na avstrijskega nadvojvodo in prestolonaslednika Franca uvedel v prvo vojno, moji prvinski ali primarni spomini na to vojno so bili in ostali vselej v domeni njenega lastnega absurda, ironije, satire, bizarnosti in … (tragi)komedije.

Ugibajte - med drugimi tudi fantastičnega BBC-jevega sitcoma Blackadder Goes Forth, Črnega Gada, Baldricka in Georga ali v neuničljivem igralskem zaporedju: Rowan Atkinson, Tony Robinson in Hugh Laurie. Kajti prav oni so eni izmed tistih redkih s poligona popularne kulture, ki so (z)brskali uporaben predložek te prve vojne. Televizijsko … pošteno, zanimivo, zunajčasovno ali zimzeleno. Pravšnje kultivirano dojemljivo za mojo televizijsko generacijo 90.

Prav brskanje po zgodovinskih predložkih in detajlih je združil tudi londonski dekliški kvartet Savages - za podpisnika teh vrstic avtoric najboljšega albuma (Silence Yourself) lanskega leta - in njihov japonski acid punk antipod Bo Ningen. Njun nekaj več kot 37-minutni session Words To The Blind, ki sta ga skupini skupinsko uprizorili maja lani v londonskem Red Gallery, temelji na dadaističnih recitalih in poeziji, ki so v času I. svetovne vojne zaznamovali nevtralnost Švice.

Eno izmed kulturno-umetniških oaz tistega časa v kaluži vojne vihre sta leta 1916 ustanovila Hugo Ball in Emmy Hennings v Zürichu - klub Cabaret Voltaire. Cabaret Voltaire! Ogoleli od bizarnega formalizma na krilih nasilno pokopanega La Belle Époque in dovolj intelektualno lucidni, da svoje opažanje življenja in smrti v času prve vojne privedejo do grotesknega absurda, so dadaisti predstavljali, četudi morda to zveni noro, najbolj, če ne celo edini razumen in normalen segment življenja, kulture, umetnosti in filozofije v času prve vojne. Njihovi verzi, takrat deklamirani ožji in širši javnosti, se tudi danes berejo - slišijo, ko smo priča brutalno groteskni vojni raztelešanj, takšnih in drugačnih, kot opozorilni strel pred podobnimi morebitnimi pogubnimi vojnimi dejanji. Kot nekaj, kar si že samo sebi upa postavljati pod vprašaj celoten smisel umetnosti in (ne)kulture, v času sitnih nesmiselnih vojn. Zakaj vojna in vojne?

Ko slišite, kako se v subtilni simbiozi razraščata vokalno narativni Jehnny Beth (Savages) in Taigen Kawabe (Bo Ningen), vam postane jasno, da je (ne)smisel prve vojne in vseh vojn le v detajlih - ali če hočete - predložkih. Le (z)brskati jih je treba. In res nič drugega.