A tema, predvsem razprava o domoljubju, ki mu bodo na oltar položeni mrkostoječi gardisti, zahteva vsaj nekaj poglobljenih misli. Pa še to: rečeno je, da bodo gardisti stali pred palačo le ob praznikih - a v državi, v kateri je življenje praznik, lahko straženje kmalu postane vsakdanja razvada.

Zakaj samo politiki?
Torej: častne straže poznajo vse velike in pomembne države. Koliko te prispevajo k domoljubju oziroma koliko domoljubje prispeva k splošni blaginji države, pa je že drugo vprašanje. Poglejmo Grke.

Štorkljanje častne straže v coklih je postalo turistična znamenitost številka ena in državni simbol sredozemske lepotice, pa je šla država kljub korakanju nesrečnikov v narodni noši rakom žvižgat. Na drugi strani Evrope imamo častno stražo pred Buckinghamsko palačo oziroma lučaj vstran častno stražo na konjih, pa se je domoljubje razpočilo v ksenofobične ideje, ki bi najraje izgnale vse tujce in odklopile državo od EU-ja.

Povedati hočemo, da domoljubje in mirno stoječi vojaki pred predsedniško palačo nimajo nobene dokazljive vzročno-posledične zveze. Zato se moramo vprašati še radikalneje, onkraj maškarade v obliki častne straže pred palačo: "Ali je domoljubje sploh dobro ali pa je kot nemoderen in zastarel pojem iz 19. stoletja celo škodljivo?"

Lahko jih vidimo vsak dan; politiki, ki nastopajo na televiziji, nosijo elegantne Murine obleke na Dinersove obroke in na zavihkih pripete značke državne zastave. "Kakšen človek si zjutraj pripne na zavihek značko svoje države, preden gre v službo? I, domoljub, kakopak."

Ampak zakaj samo politiki? Zakaj nihče drug v tej državi, ki nosi obleko, nima značke s slovensko zastavo? Ne videvamo jih na zavihkih bančnikov, koncertnih pevcev, uradnikov in učiteljev. Značka na zavihku je samo znamenje spoštovanega ceha politikov! Takole, čez prst, je s to modo začel znameniti William Bush, ki je od domoljubja pokal po šivih.

Seveda se pojavlja teoretično vprašanje: ali politiki poleti, ko je vroče in ko odvržejo suknjiče z značkami slovenske zastave ter nastopajo v srajcah, predsednik celo z nagajivo zavihanimi rokavi, odvržejo tudi domoljubje? Predvidevamo, da ga. Politiki, tudi predsednik, si domoljubje predstavljajo precej naivno: "Dokler ga vidiš, dokler je domoljubje gardist ali značka, takrat tudi obstaja!"

Kot zakonca s prstani …
Zdaj pa k resnejšim temam. Imamo stražo pred predsedniško palačo, imamo značke slovenske zastave, imamo domoljubne proslave in domoljubje se je nekako prelilo celo v kurikul osnovnih šol. Imamo tudi javne delavce po občinah, ki izobešajo zastave ob praznikih, a zdi se, da je tisto klasično domoljubje v Sloveniji čisto na psu.

Kajti klasično domoljubje predvideva, da imaš rad svojo državo, da jo spoštuješ, da jo propagiraš, kadar si v tujini, da si ji zvest in da o njej govoriš in misliš kar se da lepo. A vendar je klasično domoljubje na naših prostorih že stoletja samo administrativen ukrep. Težava je namreč, da v teh nekaj tisoč letih še nismo imeli priložnosti živeti v državi, ki bi se do nas vedla enako, kot zahteva, da se mi vedemo do nje.

Domoljubje naj bi bil dvosmeren proces, pripeti si značko državne zastave zjutraj, naj bi bilo naravna poteza, kot si zakonca natakneta prstane, ki sta jih čez noč odložila na nočno omarico. Ampak nikomur v tej državi, razen politikom in preostalim privilegirancem, ne pade na kraj pameti, da bi bili kaj prida navdušeni nad tem, da živimo v Sloveniji. Povedano drugače: država se do državljanov vede skrajno nespoštljivo in mi, trmaste beštije, striktno odklanjamo pozive, naj se do nje vedemo spoštljiveje.

Jasno je, da se lahko kaj hitro ujamemo v anekdoto o kokoši in jajcu. Torej, ali se bo država začela lepše vesti do nas šele, ko se bomo mi začeli lepše vesti do nje, ali pa je morebiti le dolžnost države, da se najprej začne lepo vesti do državljanov, ti pa jo čez čas začnejo ceniti?

Če si ogledamo tisto peterico držav na tem žalostnem planetu, v katerih poznajo generično, neponarejeno domoljubje, vidimo, da gre za proces. Recimo Skandinavci so ga gradili stoletja, ves čas z mislijo na vrednote, ki jih je človeštvo artikuliralo leta 1789.

"Znotraj so votli, zunaj jih pa nič ni"
In nazaj h gardistom pred palačo. Da gre za patetičen, komičen poskus dviga domoljubja, je jasno. Vprašanje pa je, ali gre tudi za neumno in celo škodljivo potezo. Kajti ponosni, kratko pristriženi primerki slovenstva, brez vidnih tetovaž, stoječi s flinto v roki, bodo le povečevali razkorak med idealizirano Slovenijo in njenim resničnim stanjem.

Pomenili bodo le boleč rez med premožnimi družinami, katerih otroci bodo občudovali gardiste na nedeljskem sprehodu, in med žalostnim članstvom v projektu Botrstvo.

Namesto da bi se predsednik skril v mišjo luknjo, namesto da bi zmetali s suknjičev tiste zastave, namesto da bi kdo kdaj poslušal, o čem govori slovenska himna, bodo še bolj poudarili državne simbole. Če jih ne bomo spoštovali, pa v naslednji fazi pride na vrsto strahovlada v obliki jutranjega pozdrava zastavi ali kaj?

Imajo pa simboli in strah nekaj boleče skupnega: "Znotraj so votli, zunaj jih pa nič ni."