Foto:
Foto:

Na misel nam najprej pride prastari angleški pregovor "No shit, Sherlock!", ki bi ga prevedli kot: "Dotični je senzacionalno ugotovil očitno!"

Ampak grško-slovenska zgodba ima skrite podtone, ki jih je najprej treba raziskati. Da bomo denar posodili, nam je leta 2010 sporočil takratni minister za finance; da ga ne bomo dobili nazaj, nam je te dni sporočil zunanji minister. Današnji zunanji minister, ki nam sporoča, da denarja ne bo nazaj, je bil leta 2010 na sveže odstopljeni minister iz resorja za okolje in prostor … leto pozneje pa je z odhodom DeSUS-a tisto vlado sesul. Če Karl reče, da denarja ne bo nazaj, gre za zaupanja vreden vir, brez dvoma. Bil je zraven.

Problem pa je v tem: če bi leta 2010 razpisali ne referendum, temveč anketo med slovenskimi volivci z vprašanjem "Ali mislite, da nam bodo Grki denar kdaj vrnili?", bi bil odgovor, predvidevamo, 90 odstotkov državljanov enoznačni in odločni: "Ne!" Zakaj so elite tedaj menile, ali so morale meniti, ali so menile s figo v žepu, ali pa preprosto niso imele pojma, da bomo denar dobili nazaj, sicer ne vemo - ampak poglejmo absurdnost situacije v kombinaciji z namišljeno anketo.

Leta 2010 devetdeset odstotkov odraslih Slovencev na anketno vprašanje "Ali menite, da nam bodo Grki posojeni denar kdaj vrnili" odgovori z: "Ne", pet let pozneje pa Karel Erjavec izjavi: "Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji." Teorija zdrži celo preizkus, kot ga delamo pri matematiki. Če bi leta 2010 ljudi vprašali "Ali menite, da lahko pozabimo na denar, ki smo ga posodili Grčiji?", bi devetdeset odstotkov Slovencev odgovorilo z: "Da." In potem čez pet let Karl: "Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji."

Hudomušno bi lahko dodali, da je reakcijski čas vrhunskega slovenskega politika pet let, ampak nismo tukaj zato, da bi bili hudomušni … tu smo, da analiziramo.

Torej; leta 2010 nas nihče ni demokratično vprašal, ali smo denar voljni posoditi. Grki pa se ta teden demokratično odločajo, ali nam ga bodo voljni vrniti. In ob tem nas še pokarajo, da se preostali Evropejci odvračamo od demokratičnih načel. Glede tega pa imajo popolnoma prav. Če bi nas leta 2010 demokratično povprašali o posojilu, ga ne bi dobili. Pa ne zaradi pomanjkanja solidarnosti, temveč zaradi prevlade zdrave pameti v evropskem človeku! Če kdo, potem današnje generacije Slovencev vemo, kako je živeti v razmerah stalne in vseobsegajoče gospodarsko-finančne krize, ki je zaznamovala našo mladost. In tudi vemo, da monetarne čarovnije nikoli ne prinesejo rešitve; to prinese samoočiščevalna refleksija celotne družbe …

À propos ministru Erjavcu: "Če nas nihče ni vprašal, ko smo ga dali, potem nas niti ni treba obveščati, da ga ne bo nazaj."

Pa še en element v vsej posojilodajalski zgodbi je nekoliko sumljiv; povprečen državljan, kot ta, ki ustvarja to oddajo, nima pojma o zapletenih javnih financah – sploh če so v Grčiji. Niti nima pojma o zapletenih mednarodnih finančnih tokovih, a nekaj dejstev je jasnih; javnofinančna slika v Grčiji je bila že leta 2010 katastrofalna, pet let pozneje je le še bolj katastrofalna. Scenarij, ki te dni poteka pred našimi očmi, je bil jasno nakazan in preigran že leta 2010 in dovolj je bilo samo slediti medijem, ki niso bili pod vplivom ali evrokracije ali PR-ja ali raznoraznih interesnih združenj, pa se je jasno izrisala današnja slika. Leta 2015 o grški krizi ne vemo ničesar, česar nismo vedeli že leta 2010! Vključno z vzponom Sirize oziroma politične skupine tega tipa.

Izjava "Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji" izraža v svojem podtonu neko začudenje, po prostodušni naivnosti pa je samo primerljiva z izjavo: "Zunaj močno dežuje, verjetno bodo ceste mokre in spolzke!"

Korektna izjava sicer ministra Križaniča leta 2010 bi bila: "Posodili bomo denar Grčiji, verjetno lahko pozabimo nanj!" S tem ne bi sicer povedal nič revolucionarnega, vsekakor pa bi uradno stališče vlade približal javnemu mnenju - če bi to komur koli sploh koristilo.

Internet je hudič! Dovolj je nekaj klikov in danes se lahko samo resignirano nasmihamo neumnostim, ki sta jih leta 2010 klatila Križanič in Pahor. Apologeti sicer porečejo, da so njuna takratna stališča videti neumna s sedanjega vidika, ko poznamo preteklost. A če si kot finančni minister leta 2010 pričakoval vračilo posojila v sedmih letih, razlika ene odsotne(odstotne?) točke med najetjem posojila in med grškim vračilom pa je javnofinančna božanstva celo zazibala v prepričanju, kako bomo med celotno akcijo veselo služili, nisi zastopal razumnega stališča. Blago rečeno, podobno, kot če bi se na poti s krvodajalske akcije ponesrečil in se veselil, da si dobil več krvi, kot si je bil dal!

Politične elite so se te dni v zenitu grške krize, vodene s forumskimi komentarji, lepo razdelile po oboku parlamentarne zakotnosti. Ampak, kar res čudi, je, da desetletja gradi slovenska zunanja politika svoj kredo na stališču, da smo most med vzhodom in zahodom. Ker menda poznamo Balkan, saj smo bili neprostovoljno potegnjeni v njegov politični blodnjak, smo voljni svoje temne izkušnje deliti s civilizacijsko naprednejšimi zahodnjaki. In severnjaki. Potem pa nas, kot kaže lestvica izpostavljenosti grškemu dolgu, Balkanci nategnejo najbolj od vseh.

P.S. Če pa kdo meni, da te misli vključujejo premalo empatije do Grčije in Grkov, naj preveri brezup, v katerem životari slovenska provinca.