Marko Radmilovič. Foto: Osebni arhiv M. Radmiloviča
Marko Radmilovič. Foto: Osebni arhiv M. Radmiloviča

Ker je bila zadnja o tem, da mora vsak paziti na to, kaj govori, brez veze, smo šli nazaj po izjavah predsednika republike; da pridemo do tiste, ki nas bo izkopala iz moralnega brezna.

Pa smo jo našli: pred nekaj dnevi, med prvim uradnim obiskom na Dunaju, je predsednik Pahor govoril o žilavem narodu, ki je najboljši, ko je najtežje. V trenutku smo zastrigli z ušesi ter se tako skupaj z vami odpravili na zanimivo potovanje izjav predsednika republike, ki se tičejo žilavosti našega naroda.

Vendar najprej spet nekaj tednov nazaj, ko se je predsednik prvič domislil, da smo najboljši, ko je najtežje. In to povezal z žilavostjo. Takole je zatrdil na sprejemu tujih diplomatov:

5. 2. 2013, Brdo

Za naš majhen, a žilav narod je značilno, da pokaže svoje najboljše vrline, ko je najtežje.”

Zdaj pa na hitro preletimo genezo predsednikove misli o žilavem narodu:

20. julij 2003, v Preddvoru

V EU-ju pa se slovenski interesi ne bodo branili z orožjem, pač pa znanjem, ki je za majhen, a žilav slovenski narod temeljni izvor moči za uveljavitev v Evropi.

9. 5. 2010, ob dnevu Evrope

Slovenija se lahko v prihodnosti kot majhen, a samozavesten in žilav narod v celoti obrne v prihodnost in reši gospodarska, socialna in druga vprašanja, ki so bistvena za njeno prihodnost.”

8. december 2010, v oddaji "Sveto in svet"

Ker smo zelo ambiciozen, žilav narod, želimo v teh kriznih časih v bistvu spremeniti nekaj nakopičenih zastarelih problemov, nekaj tega moralnega prahu, ki se je nabral v času tranzicije, in to zdaj sčistiti z naših polic.”

27. maj 2011, Rimske Toplice

To nas je obdržalo kot narod na prepihu zgodovine in sem prepričan, da nas bodo ta žilavost, predanost in pridnost ter želja, da se borimo in zmagamo, obvarovale pred vsemi težavami, ki nas čakajo v bodočnosti.”

27. junij 2011, Holmec

Smo maloštevilen, a žilav narod.”

In če se kdo vpraša, od kod ideja o žilavosti naroda, je tukaj še zadnji današnji citat. Predsednik, kot se za velike ume spodobi, izhaja iz sebe.

23. junij 2011, o umiku slovenske vojske iz Afganistana

Sem zelo trmast in žilav, in ko menim, da imam prav, da vodim politiko s cilji v skupno dobro, imam navado zmagati.”

Z žilavostjo sicer ni nič narobe, čeprav je malo smešno, da si jo nekdanji predsednik parlamenta, nekdanji predsednik vlade in današnji predsednik republike jemlje za svoj moto. Žilavost naroda deluje nekako preveč … no, organsko. Sploh če jo povežemo z drugo veliko fantazmo slovenskih političnih govorcev, in sicer s tisto o “naši mladi državi”. Tako imamo mlado in žilavo državo. Pri mesarju: “Dajte mi kilo mlade slovenske države, pa naj ne bo žilava!”

A žilavost naroda, ki je tako ljuba slovenskemu predsedniku, zlahka pozabimo. Predsednik nekaj pač mora govoriti, in če si je izbral za bistvo svojega političnega kreda žilavost, je nekako tudi logično; ker žilavo je tisto, kar lahko nepretrgoma žvečiš, pogoltneš pa težko.

Bolj skrbi, in to bodi sredica naše analize, misel, ki se je predsedniku posrečila v zadnjih dveh izjavah. Se pravi na Brdu in na Dunaju. Ob žilavosti naroda je takrat dodal, poenostavljeno … “da smo najboljši, ko je najtežje”.

Sliši se imenitno, a izjava skrbi. Ker je popoln logični nesmisel. Če smo namreč kot narod najboljši, ko je najtežje, to pomeni, da smo najslabši, ko je lahko. Drugače; ko je življenje lahko, smo zanič. To pomeni, da smo v dobrih letih kot narod katastrofa, kar pa spet pomeni, da zaradi tega zapademo v slabe čase, ko pa nenadoma postanemo dobri. Oziroma najboljši.

Se pravi, da bomo sekundo prej, ko bomo kot narod in država propadli, tako dobri, da se nam bodo čudili vsi veliki in uspešni narodi po svetu. Ti so po navadi najboljši, ko jim gre dobro, in najslabši, ko je njihova država v krizi. Ker “najboljši, ko je najtežje” ni le izrek košarkarskih trenerjev, temveč tudi v celoti zanika vzročno-posledični ustroj sveta. Resnica je, da je v Sloveniji že od nekdaj slabo, mi pa smo kot narod in država vedno slabši!

Zato smo skeptični in zaskrbljeni nad uspehom sestanka strankarskih prvakov pri predsedniku republike. Strankarski prvaki so namreč pregovorno žilavi, ni pa še tako težko, da bi lahko prvaki pokazali svoje najboljše vrline …