Radmilovič: 'V Sloveniji nimamo strank, temveč partije.' Foto: Osebni arhiv M. Radmiloviča
Radmilovič: 'V Sloveniji nimamo strank, temveč partije.' Foto: Osebni arhiv M. Radmiloviča

Veselili smo se misleč, da je minil začetek devetdesetih, ko se je povsod po deželi slišal bojni krik na novoustanovljenih političnih subjektov. "Za stranko nastavim tudi danko," je postal kredo nove politične realnosti in res se je zdela fanatična pripadnost političnim gibanjem tiste dni naravnost neverjetna - še sploh, če jo primerjamo z obligatornim političnim mrtvilom (pre)zrelega socializma. Kot vemo in kot uči zgodovina, smo do pojava večstrankarstva v Sloveniji dolga desetletja poznali eno samo politično stranko. Komunistična partija se je nekje ob poti sicer preimenovala v Zvezo komunistov, ampak kljub spremembi imena je šlo za dobro staro partijo sovjetskega sloga. Centralistično, piramidalno, notranje nedemokratično telo, kjer so se vsi bali vseh in so debatirali o problemih, ki niso imeli nobene zveze z realnim življenjem.

Ja, saj vemo; med partijo in stranko je v osnovi le slovnična razlika, a na teh prostorih natančno ločimo med partijsko in strankarsko politično realnostjo. Partija je model naše preteklosti, stranke zahodnih demokracij pa so nikoli izpolnjena želja.

Kajti v Sloveniji nimamo strank, temveč imamo partije. Gre pa tako.

Novi politični subjekti so konec osemdesetih nastali kot kritika komunistične partije, a so v večstrankarstvo več kot uspešno prenesli partijsko seme pogube … Ker so bila vodstva novih strank nekdanja partijska vodstva, ker alternativnega načina dela zunaj partijskega niso poznali, ker si niso zaupali in kar je podobnih receptov za katastrofo. Politične stranke, ki so nastale na bombastičnih ustanovnih kongresih, niso postale radostni glasniki nove politike; niti niso širile novih idej z izvirnimi programi. To niso bile stranke, ki bi množice motivirale z akcijo in premislekom! Ne, lotile so se jih po starem - z manipulacijami in z besedičenjem. In kot je rajnka partija v sedemdesetih zamenjala ime, ne pa bistva, so slovenske stranke zamenjale ideološke predpostavke, ne pa načina delovanja. Rečeno je bilo, da gremo iz enopartijskega sistema v večstrankarskega, v resnici pa smo dobili večpartijski sistem. Namesto ene vseobsegajoče partije smo dobili desetnijo manjših, a prav tako vseobsegajočih partij.

Tako pridemo do predsednika KPK-ja. Napačna je že prva predpostavka, da je bil vse do izvolitve član stranke Pozitivna Slovenija. V bistvu je bil član partije Pozitivna Slovenija, o čemer so se zgrozile vse ostale partije v parlamentu. KPK ima sveto nalogo čuvati narod pred pošastjo korupcije. Predpostavka je preprosta; ko pride član partije Pozitivna Slovenija pred korupcijskega razsodnika, mu ta, ker je njegov partijski tovariš, seveda ne naloži kazni. Ker partijec partijcu ne izkljuje oči. Takšna predpostavka bi bila v razmerah urejene strankarske demokracije povsem nemogoča. Ker kaj pa ima korupcija zveze s strankarskim parlamentarizmom? Korupcija je zločin, strankarski parlamentarizem pa politični sistem skozi katerega se posamezniki trudijo izboljšati družbo. Ampak pri nas odziv na članstvo predsednika KPK-ja ni strankarski, temveč je partijski! Partijsko miselno okolje je okolje nezaupanja in strahu. Partijska doktrina vedno temelji na mitu o izvirni človeški nepoštenosti, ki jo lahko kroti zgolj in samo partijska disciplina. In temelj partijske discipline je prepričanje slehernega partijca, da bo partija dobra do njega, če bo on sam dober do partije. S tega stališča je seveda predsednik KPK-ja kot član partije Pozitivna Slovenija popolnoma nesprejemljiv …

A zgolj za potrebe preizkusa predpostavimo, da je bil predsednik KPK-ja član stranke Pozitivna Slovenija. Pred njega privedejo skorumpiranega člana stranke Pozitivna Slovenija in predsednik KPK-ja pogleda, kaj o njegovih grehih pravi zakon, kakšen je interes javnosti in kakšna so njegova pooblastila. V skladu z vsem tem ukrepa.

Dejstvo, da se zdi zgornji primer na slovenskem znanstvena fantastika, najlepše priča o tem, kako vsi skupaj, tako organizirani politični deležniki kot mediji in civilna družba, živimo v okolju partijske nadvlade celotne družbe.

Če skrajšamo; ves zaplet s strankarskim članstvom predsednika KPK-ja je zgolj paranoična reakcija političnih strank na paranoično gesto prekmurskega odvetnika, ki pa jo je povzročil paranoični ukaz predsednika republike.