Čeprav slovenski reprezentanci na največjih turnirjih praviloma nikoli ni uspelo nastopiti v najmočnejši postavi, je vedno premogla dovolj kakovosti, da je bila vsaj na papirju uvrščena v širši krog pretendentov za eno od odličij. Za to pa je vedno nekaj zmanjkalo: morda poguma, prave poteze s klopi, poškodovan igralec preveč ali pa nora trojka nasprotnika z osmih metrov.

V zadnjih letih se je zaradi različnih razlogov od reprezentance za vedno poslovilo precej zvezdnikov, ki so na največjih turnirjih nosili pomemben delež pri lovu na najvišja mesta (Matjaž Smodiš, Rašo Nesterović, Primož Brezec, Sani Bečirović, Marko Milič ...).

Še preden so bila dokončno znana imena dvanajsterice, ki bo slovenske barve branila na domačem evropskem prvenstvu, je bilo jasno, da bo ogrodje ekipe sestavljala trojica najbolj izkušenih igralcev, ki imajo potezo več in bi lahko v ključnem trenutku prevesili tehtnico na domačo stran. Ker Jaka Lakovič še ni optimalno pripravljen, bo glavnina odgovornosti padla na Gorana Dragića in Boštjana Nachbarja, ki sta se izkazala že na pripravljanih tekmah.

Točke Slovencev na pripravljanih tekmah

Izkupiček priprav je bil skorajda idealen: 10 zmag in 2 poraza, kar je najboljši izkupiček slovenske reprezentance v njeni zgodovini v pripravah na velika tekmovanja. Varovanci Božidarja Maljkovića so dobili kar nekaj tesnih končnic, v Beogradu prejeli srbsko klofuto streznitve, za konec pa v Stožicah proti Franciji tesno izgubili sploh edino tekmo na domačih tleh. To je bil dokaj realen pokazatelj moči proti enemu od glavnih kandidatov za naslov prvaka.

Po igralskem kadru Slovenije ne moremo šteti v najožji krog favoritov za medalje, a izjemno visoka motivacija, domače dvorane, glasni navijači in s tem zgodovinska priložnost lahko zakrijeta marsikateri primanjklaj ter prineseta marsikatero zmago. Ta pa lahko pride v marsikateri podobi - tudi v morebitnem povišanju zanimanja za igranje košarke med mladimi.

Pred tremi leti sem pred začetkom svetovnega prvenstva v Turčiji tako želeno slovensko člansko medaljo na velikih tekmovanjih primerjal s sanjami Martina Luthra Kinga. Zakaj se ne bi sanje uresničile na domačem parketu?