Obnova hiše, v kateri sta živela Kandinski in Klee, je trajala tri leta in stala približno 1,5 milijona evrov. Foto: EPA

Hišo, pravzaprav dvojček, je leta 1926 postavil ustanovitelj Bauhausa Walter Gropius, zadnje obnove pa je bila deležna pred skoraj dvema desetletjema. Številne razstave, prireditve in vodeni ogledi so skozi leta pustili sledi na stavbi, zaradi česar je bila obnova neizbežna.

Objekt je od leta 1996 vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Foto: EPA

Obnova objekta, ki je znova odprt od tega tedna, je stala približno 1,5 milijona evrov, je povedala predstavnica pristojne medijske agencije iz Berlina, navaja Freie Presse. Odprtje hiše seveda spada v okvir letošnjega slavljenja stoletnice ustanovitve te šole za oblikovanje, umetnost in arhitekturo.

Eden največjih arhitekturnih dosežkov 20. stoletja
Dotični dvojček je eden največjih arhitekturnih dosežkov preteklega stoletja, je dejal Philip Kurz, vodja gradbenih del in izvršni direktor fundacije Wüstenrot v Dessau-Roßlauu. Obnova objekta je potekala prek spominskega programa te fundacije.

Po Kurzevih besedah je obnova pročelja, strehe, notranjosti in teras zahtevala ogromno napora – z uporabo najsodobnejših metod je bilo rekonstruiranih več kot sto barv in površin. Cilj restavratorjev in znanstvenikov je bila ohranitev te zunaj bele, v notranjosti pa živopisne hiše kot spomenika glede na njen pomen. Zato tudi niso z novim pohištvom zamenjali kopalniške opreme, izgubljene v preteklih letih. Kot je še povedal Kurz, se bodo lahko v prihodnje obiskovalci prek filmov in aplikacij seznanili z zgodovino in pomenom objekta.

Živopisna notranjost hiše z belo zunanjščino. Foto: EPA

Naselje v zavetju borovega gozdička
Objekt je del skupine Bauhausovih hiš, ki so jih leta 1996 uvrstili na seznam Unescove svetovne dediščine. Ko se je Bauhaus leta 1925 preselil v Dessau iz Weimarja, je mesto naročilo Gropiusu postavitev treh istovrstnih dvojčkov za mojstre Bauhausa in ene enojne hiše za njega samega.

Walter Gropius (1883–1969). Foto: Wikimedia Commons

Tako imenovano naselje hiš mojstrov, umeščeno v borov gozdiček, velja za utelešenje ideje umetniških kolonij 20. stoletja. V tem dvojčku sta Bauhausova učitelja Vasilij Kandinski (1866–1944) in Paul Klee (1879–1940) delala in prebivala s svojima družinama.

Iz Weimarja v Dessau in od tam v Berlin
Ustanovitev šole Bauhaus velja za eno največjih prelomnic v razvoju upodabljajoče umetnosti in arhitekture preteklega stoletja. Sprva je delovala torej v Weimarju, nato pa se je preselila v Dessau. Gropiusu je poleg Kandinskega in Kleeja k sodelovanju uspelo pritegniti tudi Johannesa Ittena, Josefa Albersa, Herbeta Bayerja in Lászla Moholyja – Nagyja.

Ena izmed programskih maksim Bauhausa je bila tudi integracija različnih področij oblikovanja – tako so stenski slikarji, oblikovalci notranje opreme in okrasnih predmetov ter arhitekti sodelovali in na ta način skupaj načrtovali celostno podobo objektov. Šola je v očeh nacionalsocialistov, ki so leta 1932 že postali vodilna politična frakcija v Nemčiji, veljala za "leglo" svobodomiselnežev. Posledično so jo "izgnali" v Berlin, kjer je v naslednjem letu, torej ob dokončnem vzponu Adolfa Hitlerja na oblast, prenehala delovati.