Novi muzej Bauhaus. Foto: EPA

Muzej se poleg predstavitve ikonskih objektov in zgodovinskih dokumentov osredotoča tudi na razmišljanja in revolucionarne ideje gibanja, ki je globoko zaznamovalo mišljenje sodobnega človeka takrat in ga zaznamuje še danes.

Weimar, mesto Götheja in Schillerja, z univerzo, ki je prva v Nemčiji leta 1902, preden so dobile volilno pravico, odprla vrata tudi ženskam, je zibelka Weimarske republike, ki zdaj dobiva še spomenik ustanovitvi Bauhausa pred 100 leti.

Zasnovala ga je nemška arhitektka Heike Hanada. Foto: EPA

Pomembnejše od objektov, razstavljenih v treh nadstropjih, je politična razsežnost revolucionarnega gibanja, ki je verjelo v novo družbo, drugače definiranega človeka kot individuuma. Ulrike Bestgen, direktorica muzeja Bauhaus v Weimarju: "Pozornost bi morali usmeriti v to, kaj nas Bauhaus lahko nauči. Vedno so se ukvarjali z izzivi časa. S pomanjkanjem bivanjskih prostorov, z vprašanjem, kako opremiti domove in kako živeti v modernih časih."

Osrednji moto muzeja v Weimarju je, da bi to revolucionarno razmišljanje o aktualnih zadevah prenesli v današnji čas, nam še pove direktorica muzeja, Ulrike Bestgen. "Moramo se ukvarjati z digitalizacijo, imamo druge težave – podnebne spremembe, o tem moramo danes razmišljati, v Nemčiji so težave s stanovanji, visoke najemnine, veliko družin si v velikih mestih ne more več privoščiti stanovanj. Kaj storiti, kakšne rešitve lahko najdejo arhitekti za gradnjo socialnih stanovanj? To je treba reševati z novimi arhitekturami, ne pa posnemati starega, tega ne smemo, pa če je še tako lepo videti."

Svetel, trinadstropni betonski monolit znotraj nudi velike razstavne prostore in ozka stopnišča, ki obiskovalcem nudijo zasebnost in mu omogočajo razmislek. Zasnovala ga je nemška arhitekta Heike Hanada, stal je 27 milijonov evrov.

Cvetober ustvarjalnosti, zbran okoli Gropiusa
Šolo Bauhaus je ustanovil arhitekt Walter Gropius. Njena ustanovitev velja za eno največjih prelomnic v razvoju upodabljajoče umetnosti in arhitekture preteklega stoletja. Sprva je delovala torej v Weimarju, nato pa se je preselila v Dessau, kjer je že naslednje leto začela delovati v stavbi, ki je bila pravzaprav povzetek zakonitosti oblikovanja, kot so jih elaborirali Gropius in njegovi sodelavci. Gropiusu je k sodelovanju uspelo pritegniti Paula Kleeja, Johannesa Ittena, Josefa Albersa, Herbeta Bayerja, Lászla Moholyja - Nagyja in Vasilija Kandinskega. Ena izmed programskih maksim Bauhausa je bila tudi integracija različnih področij oblikovanja - tako so stenski slikarji, oblikovalci notranje opreme in okrasnih predmetov in arhitekti sodelovali ter na ta način skupaj načrtovali celostno podobo objektov. Šola je v očeh nacionalsocialistov, ki so leta 1932 že postali vodilna politična frakcija v Nemčiji, veljala za "leglo" svobodomiselnežev. Posledično so jo "izgnali" v Berlin, kjer je v naslednjem letu, torej ob dokončnem vzponu Adolfa Hitlerja na oblast, tudi prenehala delovati. Več v članku V rodnem mestu Bauhausa končno tej šoli posvečen muzej.