Verjetno je najslavnejši tovrstni projekt mesto Chandigarh, prestolnica dveh indijskih držav, Pandžaba in Harjane. Chandigarh je bil načrtovano mesto, projekt prvega indijskega ministrskega predsednika Nehruja. Torej ne gre za mesto, ki bi nastalo spontano, ima pa danes že skoraj dva milijona prebivalcev in enega najvišjih dohodkov na prebivalca v Indiji.

V mestu še vedno izstopa arhitektura Le Corbusiera, predvsem njegova stavba kapitola. Chandigarh je bil pravzaprav njegov najdlje trajajoči projekt. Z urbanističnim načrtom se je začel ukvarjati leta 1951 in mesto razvijal do smrti leta 1965. Le Corbusier sicer ni bil prvi arhitekt in urbanist Chandigarha. Projekt je prevzel od Alberta Mayerja in Methuja Novickega. Najprej se je "znebil" vijugastih cest in zasnoval pravokotno mesto s cestami za hitro vožnjo.

Ceste naj bodo večino dneva v senci
Ni pa Le Corbusier mislil le na motorizacijo. Mesto je razdelil na sektorje in vsakemu dodelil tudi tako imenovani zeleni pas. Mislil je tudi na to, da bi bile izobraževalne, kulturne in zdravstvene ustanove razpršene po vsem mestu. Kot središče mesta je bil predviden sektor 17 s štirinadstropnimi stavbami s trgovinami v pritličju in pisarniškimi prostori v zgornjih etažah. Kot zanimivost velja še omeniti, da so bile ceste načrtovane tako, da so večino dneva v senci.

Zanimivo je tudi, kot je zapisal arhitekturni novinar Guardiana Rowan Moore, da je na robu Chandigarha od leta 1957 cestni inšpektor Nek Chand ustvarjal svoje fantazijsko mesto, nekaj, kar ga je spominjalo na rodno vas v Pakistanu. Je popolno nasprotje Le Corbusierovega reguliranega mesta in velika turistična atrakcija.

Arhitektura kot simbol modernizacije
Seveda Le Corbusier ni edina tema razstave. Poleg že omenjenega Nehruja je arhitekturo kot simbol modernizacije uporabljal tudi prvi ganski ministrski predsednik in pozneje predsednik Kwame Nkrumah, ki je bil tako kot Nehru tudi eden vodilnih pri zagonu gibanja neuvrščenih. To je danes za OZN-om še vedno mednarodna organizacija z največ članicami, čeprav seveda pomena kot nekoč nima več.

Tropski modernizem naj bi bil simbol dekolonizacije, vendar je šlo v resnici za evropsko arhitekturo. Osrednji figuri razstave sta Jane Drew in Maxwell Fry, ki sta denimo tudi povabila Le Corbusiera k projektu Chandigarh, pred drugo svetovno vojno pa sta bila protagonista kontinentalnega modernizma. V resnici se tudi nista ozirala na lokalno gradbeno tradicijo. Pravzaprav sta "izvažala" evropsko arhitekturo. Lahko bi rekli, da je politični kolonializem nasledil kulturni.

Prizadevanja za razvoj lastne arhitekture
Političnemu vodstvu Gane in Indije tudi ne moremo samo očitati. Nkrumah se je zavzel za ustanovitev arhitekturne šole, Nehru je vztrajal, da pri načrtovanju Chandigarha sodelujejo mladi Indijci. Vendar je menda trajalo dobro generacijo, da so ganski in indijski arhitekti začeli razvijati samostojen slog, osnovan na tradiciji lokalnega gradbeništva.

Zgodba o dekolonizaciji je tudi žalostna zgodba. Posebej britanske kolonije niso bile vodene brutalno kot denimo belgijske. In veliko novih, dekoloniziranih držav je dobilo avtokratske režime. Tudi Nkrumah je postajal vedno bolj avtoritaren in v Gani so postavili mnogo njegovih spomenikov. Je pa aktualna razstava zanimiv vpogled v neko poglavje modernistične arhitekture.