Ob upoštevanju, da je bil apostol Luka zdravnik in izjemen mislec, me ta zbirka glede na kontekst spomni še na Fausta. Je kot skušanje slehernika, ki se na koncu zbirke prelije v absolutnost oziroma konec.

Pesniški subjekt Luke, ki se tudi v Mermoljevi knjigi veliko druži s Pavlom, je povezan z miselno, stopnjevano bojevitostjo obstoja presežnega. Ni nujno, da pesmi beremo samo kot izkušnjo med tu in tam, med otipljivim in presežnim, dobrim in zlom. Gre za veliko več. Lukov greh nas namreč vodi v svetove resničnih dvomov in spopadov. Že uvod s prvo pesmijo ima naslov Osebna izpoved, v njej nastopa sam pesnik. Nato smo soočeni z obširnim ciklom Lukovi pripisi evangeliju.

Premišljene pesmi so vsebinsko in strukturno izdelane v celoti. Mermolja nas s svojo zrelo govorico, v kateri ne manjka ironije in jezikovnih prostaških in visokih zastranitev, spomni na svoje temeljno delo Med kaktusi kuham kavo iz leta 1979. Nič drugače ni s to zbirko. Čeprav je po strukturi drugačna od omenjene, vsaka beseda pušča svoj odtis in se preliva v posamične refleksije. Pesmi je mogoče povezati s spevi. A ne gre za hvalnice, pesnik subjekt je dvomljivec na podlagi videnega in občutenega. Ni nujno, da je bil torej Jezus samo dober. Ne nazadnje je bil učlovečen in takega je evangelist Luka tudi poznal:

Živo podobo Jezusa Luka predstavlja neposredno. Če povežemo z apostolovim življenjem in njegovim odnosom do Jezusa, je avtor Lukovega greha analitično zarezal v kompleksno problematiko o Jezusovi javni podobi in odzivih v družbi.

A Mermolja se vedno ne dviga nad druge. Je premišljen in ponižen in se precizno loteva tako občutljive tematike. Takšno je na primer premišljevanje o razliki med vero in religioznostjo, razčlenjuje jo prek primerov. Eksemplaričnost je opazna tudi v pojasnilu, od kod vse je avtor črpal znanje in ga skupaj s svojo domišljijo izpeljal v pesmi. Ob vsej žlahtni jezikovni nabuhlosti prvega dela pa svojo izjemnost pokažejo tudi omahovanje, slikovitost in spoznanje lepote. Ta je lahko nedoumljiva in prav zato sama po sebi vredna razmisleka in občudovanja.

V drugem delu Prerokovanja gre za sestopanje. Pesmi je mogoče doumeti kot krik zaradi vsega slabega. Mermolja nas opominja na vse trpljenje. V ciklus, kroženje dobrega in slabega, nas uvajajo že naslovi: Balada, Črna reka, Misel, Požar, Zaton in Zeleni list. Prav pesem Požar je po dramaturški zasnovi cikla vrh: tema se širi. Podobe plamena, kač in ljudomornost uničujejo zarod in z njim vso lepoto. Pesnik s tem doseže estetiko grdega in jo premeša s temnim ekspresionizmom. Ta se posmehljivo izteka v zelen list, ki nima prihodnosti.

Prav teža in razvozlavanje besed sta poanta, enigmatika zbirke. Metafore, prispodobe in gradnja jezika so zlasti ključne v prvem delu Lukovi pripisi evangeliju. Dragocenost zbirke dvigajo tudi preigravanje klasičnih tropov, pretresanje literarnih referenc in številni paradoksi in oksimoroni. Lukov greh je tako upesnitev filozofskega in eksistenčnega spopada subjekta.

Iz oddaje S knjižnega trga.