Foto: Založba Goga
Foto: Založba Goga

Ni je ravno lahko klasificirati, avtofikcija morda ni pravšnji izraz, prav tako je na distanci treba držati pojma spominske literature ali bildungsromana.

Z gotovostjo je mogoče trditi le, da se Tole ni zate (This Does Not Belong to You), knjiga ohlapno povezanih vinjet na temo avtorjevega odraščanja v Sarajevu, ukvarja s spominjanjem. Z motivom spomina Hemon izpelje celo majhno mitologijo, ki jo v prvem delu uvede z zgodbo o možu po imenu Robert Shields, ki je četrt stoletja vsakih pet minut beležil svoje življenje. Nič ni bilo nevredno zapisa, hotel je, da bi bilo vse ne-pozabljeno. Bog se mu ni razodel po svetu, ampak po njegovem pisanju. Zapis življenja je bilo njegovo življenje, kar ni bilo napisano, se ni zgodilo, še več, napisano je izbrisalo tisto, o čemer ni bilo nič napisano. Svet je bil neodvisen od njegove volje, pisanje pa ne. Smrt je bila praznota po piki. Če povzamem, pisanje o lastnem življenju po Hemonovem mnenju odganja smrt, je zadnji obrambni zid pred napredovanjem smrti! Čas ne mineva v sekundah, urah ali dnevih, temveč v stavkih.

Smrt in destrukcija sta enako pomembni temi pričujoče knjige, Hemon ju najprej povezuje z odraščanjem v "divjem" Sarajevu sedemdesetih let, kjer sta vladala vrstniško nasilje in sadistični užitki ob ubijanju žab in insektov. Tudi sebe ne "štedi", deklarira se za najstniškega nihilista, ki ga ideja socializma, bratstva in enotnosti Titove Jugoslavije ni navdušila, čeprav so starši – predvsem mama – od tega sistema izdatno beneficirali. Prijateljstva in zavezništva so se ob tem sklepala in razpadala; ulični obračuni so lahko prinesli zaščito, medtem ko si dobrega in dolgoletnega prijatelja izgubil – le kako drugače? – zaradi glasbenega okusa. Pink Floyd in The Clash (uganite, koga je poslušal Hemon) konec sedemdesetih let pač niso mogli soobstajati na istem dvorišču.

Aleksandar Hemon je te dni na obisku v Sloveniji. Do zadnjega kotička je napolnil dvorano Goriške knjižnice Franceta Bevka v Novi Gorici, kjer je spregovoril tako o knjigi Tole ni zate kot o spominih na otroštvo v Sarajevu in o življenju v ZDA. Gostovanje Hemona v Sloveniji je organizira Založba Goga v sklopu evropskega projekta sodelovanja Realis, ki ga sofinancira program EU Ustvarjalna Evropa. Dogodek je del projekta Think Tank vlak, del uradnega programa Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica in Gorica ter festivala Mesto knjige.

Vsa najstniška krutost in vrstniško nasilje v Hemonovem pisanju deluje kot srhljiva napoved tistega, kar se bo v Bosni in Sarajevu zgodilo po letu 1992; objestno dejanje razbijanja izložbenega okna, ki ga označi za "popolnega" in "neponovljivega", Hemon markira kot svoje dejanje, svoj teritorij ("Jaz sem to naredil. Tole je moje."), a tudi kot slutnjo veliko hujšega uničenja, kot bi se hotel opravičiti: "Svoboda volje je nezmožnost poznati dejanja, ki so še v prihodnosti."

V slovenščini za zdaj dobivamo samo prevod polovice diptiha, ki je bil v angleškem izvirniku izdan tako, da sta ločeni pripovedi s hrbtom obrnjeni druga proti drugi, vsaka s svojo naslovnico, medtem ko ju na sredini knjige loči serija nepodpisanih (predivoma družinskih) fotografij. Drugi del, naslovljen Moji starši: uvod, se v večjem delu ukvarja s starši, predvsem pa govori o tistih dejanjih, ki so bila v Tole ni zate "še v prihodnosti": o obleganju Sarajeva, eksilu v Kanado, postopnem in bolečem prilagajanju na novo okolje. Če Tole ni zate ponudi grobo obtesane in neposredne spominske drobce, je Moji starši njen bolj čustveno spisan in klasično organiziran antipod. Spadata drug zraven drugega, upam, da kmalu tudi v slovenskem prevodu.