Gre za prvo zbirko njegovih kratkih zgodb, ki jo je v ZDA in v angleškem jeziku objavil leta 2000 ter z njo napovedal uspešno kariero kulturnega in političnega izseljenca.

Hemonove kratke zgodbe je poslovenila Irena Duša Draž. Foto: Založba Goga

Da Hemon piše in izvirno objavlja v angleščini, ni zanemarljiv detajl, s tem poudarja tako svoj položaj izseljenca kot novo ustvarjalno identiteto v "posvojenem" jeziku. Njegovo posebno vlogo je Miljenko Jergović poimenoval kar "primer Aleksandra Hemona", človeka z dvema življenjema in dvema identitetama v enem biološkem obdobju, kar je dragoceno z več vidikov, tudi zato, ker lahko dva Hemona – ameriški in bosanski – ves čas komunicirata med sabo. In Vprašanje Bruna je lep primer tovrstne dialektike, saj nam Hemon v sedmih kratkih zgodbah in eni noveli doživeto, duhovito, strastno, pretresljivo in slogovno raznoliko popisuje detajle iz svojega življenja, pa tudi fantazije, družinske in lokalne legende, da zgodovinskih špekulacij niti ne omenjamo. Ob tem se postavlja relevantno vprašanje, kako angleško pišočega Hemona doživljajo bosanski rojaki, še bolje, kako se njegova izvirna angleška dela berejo, ko so prevedena v bosanski jezik?

Ob vsej tej "zmedi" nam ostaja kakovostna avtofikcija; najboljše so instance, v katerih je nemogoče ločiti fakte in fikcijo, npr. v zgodbi Življenje in delo Alfonza Kauderja, variaciji na Žareta lepotca (pa tudi Zeliga), ki se logično nadaljuje v naslednji zgodbi, politični sestavljanki Sorgejev vohunski obroč, da bi vrhunec dosegle v Izmenjavi prijaznih besed, s katero izriše imaginarno oziroma mitomansko drevesno delo Hemonov, "hemonsko propagando", s katero nas pisec prepričuje, da so bili Hemoni Bretonci, ki so se po umiku Napoleonove vojske izpred Moskve leta 1812 – prek Ukrajine – znašli na Balkanu. Še več, Hemone (resda v stranskih vlogah, to prizna) najdemo tudi v antičnih klasikah, npr. Iliadi, Antigoni in Eneidi!

Najbolj čustven in zgovoren je Hemon seveda v zgodbah o Bosni, mladosti, vojni in izseljenski usodi. Njegova se je začela popolnoma nenačrtovano, leta 1992 je kot obetavni pisec s štipendijo gostoval v ZDA, nakar so ga na CNN-u doletele podobe goreče domovine. Sledila so leta prilagajanja, številnih priložnostnih del, občutka nepripadnosti in izključenosti, o čemer pripoveduje novela Slepi Jozef Pronek, kjer se usoda naslovnega junaka, Hemonovega alter ega, tudi prek romantične avanture v Ukrajini leta 1991 navezuje na njegov romaneskni prvenec Nowhere Man (2002).

Pronekova usoda pooseblja kafkovsko tragikomiko, ki jo avtor povzame v absurdni situaciji na dunajskem letališču ob vrnitvi iz Sarajeva v Chicago leta 1996, ko cariniki še ne polnopravnemu Američanu z bosanskim potnim listom med čakanjem na vezani polet za ZDA ne dovolijo kratkega obiska mesta. V tistem trenutku Jozef Pronek "spozna, da je oksimoron", nowhere man, čigar trpko ironične zgodbe, pomešane s fantazijskimi elementi, se bodo – vsaj tako se zdi – v prihodnje pisale same od sebe.