Foto: Hiša poezije
Foto: Hiša poezije

In tako kot naslov zbirke so tudi besedila v njej hkrati lirska poezija, za katero je značilna predvsem poudarjena osebna izpovednost, in dokumenti časa, ki jih zaznamujeta faktografskost in refleksivnost. Ali povedano z besednjakom Jacobsonovih jezikovnih funkcij: v zbirki gre za preplet predvsem poetične, referenčne in čustvene jezikovne funkcije.

Takšna je že uvodna pesem Ob razglasitvi epidemije, ki natančno izriše okvir, v katerega je postavljena zbirka: v prvih osmih verzih Aleš Mustar s sicer poetizirano, a vendar objektivno govorico niza podobe, značilne za ustavitev javnega življenja ob izbruhu epidemije, kot so podobe izpraznjenih cest, vrtcev, trgovin, cerkva, neba, rek in morij, v zadnjih verzih pa preide v osebni in čustveno zaznamovan govor, ki pa znova vzpostavi v sebi določen kontrast, le da tokrat ne gre za kontrast na ravni jezikovnih funkcij, ampak se ta zgodi na pomenski ravni: "Pomislil sem, / kakšen blažen, ustvarjalen mir .... / Kako pošteno sem se motil!" zapiše.

Razlika med pesmijo, poezijo na eni strani ter poročilom oziroma kroniko na drugi strani, ki je vpisana v naslov knjige, se tako nadaljuje skozi zbirko, pri čemer se udejanja na vedno nove načine: ob omenjenih nasprotjih naletimo še na nasprotje med preteklostjo in sedanjostjo, želenim in dejanskim, pesniškim in političnim, če naštejemo le nekatere, pri čemer so elementi nasprotij občasno med seboj zamenljivi, kot sta v pesmi V ilegali zamenljivi preteklost in sedanjost, ki s svojo presenetljivo podobnostjo osupneta pesnika, da se v svojem imenu in imenu prijatelja, s katerim v času karantene posedata na klopci v parku, vpraša, "v katerih časih že živiva?". Zdi se, da je prav raba kontrasta ali nasprotja osnovni oblikovni postopek Mustarjeve zbirke, hkrati pa pesnikova domiselna raba tega postopka pričujoče pesmi dela žive in presenetljive ter jih odpira v različne interpretativne smeri.

To pa še ni vse, kar pesniku nudi omenjeni postopek; prav z rabo nasprotja in z različnim pozicioniranjem v naši izkušnji med sabo sicer nasprotnih si elementov pesnik doseže pri bralstvu različne in pestre čustvene in miselne odzive. S tem vedno znova postavlja pod vprašaj utečeno sliko sveta, pesmi pa kljub njihovi trdni pripovedni strukturi in precejšnji realističnosti odpre v presežno, nadčasovno. Pred sabo imamo torej pesmi, ki jasno in razvidno govorijo o času prvih valov epidemije covida-19, hkrati pa segajo globlje: v psihološke, kulturne in družbene plasti, ki so neprimerno starejše od virusa, ki pa se jih naše ravnanje ob njegovem širjenju dotika ali celo preoblikuje.

Aleš Mustar je s pesniško zbirko K(o)ronika ustvaril po eni strani aktualistično zbirko pesmi, ker pa je z njo artikuliral naša občutja ob pojavu koronavirusa, od zmedenosti do strahu, od žalosti do (obešenjaškega) veselja, od upa do obupa, od sovražnosti do drugega do solidarnosti in sočutnosti z drugim, torej občutja, ki so del vsakdana človeške vrste in ki jih je korona le dodatno izostrila, je po drugi strani ustvaril zbirko, ki jo bomo brali tudi še po tem, ko bo epidemija le še spomin.

Iz oddaje S knjižnega trga.