Kratki roman Vražji grižljaj je izšel lani pri mariborski Založbi Obzorja. Foto: Založba Obzorja

Te z vražjo neposrednostjo in odkritostjo razgaljajo svoja najgloblja notranja občutenja druga drugi in posledično tudi bralcu oziroma bralki. Gre namreč za delo, ki sicer nagovarja predvsem žensko občestvo, a nikakor ne bo odveč, če po njem seže tudi moško bralstvo.

Avtoričin prvenec nas vodi v skrivnostni svet treh tesnih prijateljic, ki jih igra usode razdruži, a po odtujitvi in potrebnem časovnem odmiku vendarle obudijo prijateljske vezi. Prav v tovrstnem kontekstu se Vražji grižljaj vsaj občasno spogleduje z odmevnim in dobro sprejetim delom Draga Alina, draga Brina, ki sta ga pred nekaj več kot desetletjem podpisali Tatjana Kokalj in Jana Kolarič. Tudi Vražji grižljaj namreč temelji na izrazito osebno obarvani izpovedni noti, torej v iskrivih in iskrenih popisih večine izmed ključnih povezovalnih elementov, ki tlakujejo in tvorijo srčen, pravi prijateljski odnos. Pred nami je namreč pisanje, ki ne le predstavi, temveč dobesedno razgali temelje prijateljevanja.

V romanu Amalije Jelen Mikša Vražji grižljaj ne gre prezreti niti posameznih epizod, ki bi jih lahko označili vsaj kot minimalen poskus domiselnega literarnega poenotenja slovenskega kulturnega prostora, saj govorijo tudi o tem, kako zveni oziroma je zvenela slovenska pesem na avstrijskem Koroškem.

Robi Šabec

Pozoren bralec skorajda ne more prezreti bolj ali manj izrazite avtobiografske note, a je to le še eden v nizu drobnih elementov, zaradi katerih kratki roman Vražji grižljaj ne izgublja, temveč prej pridobiva svojo prepričljivost. Protagonistke pripovedujejo o posameznih vlogah žensk, o njihovem notranjem boju s strahovi, stiskami, depresijo, preveč kilogrami in anksioznostjo. Spominjajo se mladosti, izgube ljubljenih oseb, govorijo o prebujajoči se ljubezni, erotiki … V svojih zgodbah se tako dotaknejo domala vseh primarnih področij, ki begajo človeka v svoji bivanjskosti, zavezani rojstvu, življenju in minljivosti.

V romanu Amalije Jelen Mikša Vražji grižljaj ne gre prezreti niti posameznih epizod, ki bi jih lahko označili vsaj kot minimalen poskus domiselnega literarnega poenotenja slovenskega kulturnega prostora, saj govorijo tudi o tem, kako zveni oziroma je zvenela slovenska pesem na avstrijskem Koroškem. Kot verjetno tudi ni naključje, da se prijateljice, znova tudi fizično srečajo, in to v restavraciji s pomenljivim imenom Vražji grižljaj.

Iz oddaje S knjižnega trga

Mozetič, Jelen Mikša, Prenz, Škof