Teršek v svojih pesmih načenja vprašanja pravičnosti, varljive narave družbene moči, imaginarnih statusnih simbolov, praznikov in življenjskih utopij. Foto: Primus

Obsežna zbirka pesmi Razmetanost pozlačenega drobca se spopada z isto tematiko kot njegov prozni prvenec Brutalci, saj na več mestih izpostavlja ugotovitve, da je demokracija le "konceptualna zmeda", medtem ko so ljudje "sužnji, podložno nabiti na deske nesvobode, ponižanja in nedostojanstva".

V njej nenehno lahko sledimo pozlačenemu drobcu liričnih utrinkov pesmi, ki v sebi nosijo izpovedni moment spoznanja o usodni prepletenosti vsega živega in umetelnosti postavljanja vedno istih eksistencialnih vprašanj. V zbirki sicer najdemo dokaj borne poskuse oblikovanja pesmi v neke smiselne celote, forme in celo rime, a se avtor vsakič znova znajde na točki, ko ne zmore usmeriti toka misli in čustev v smeri zastavljenega ekspresivnega pesniškega izraza, ki se bolj kot ne steče v ustaljene tirnice racionalizacije in začaranega kroga čustvene sabotaže. Tako lahko v knjigi poleg filozofsko navdihnjenih fragmentov, navdihnjenih z misleci, kot so Sokrat, Platon, Aristotel, Kant in Nietzsche, najdemo tudi osebnoizpovedne in ljubezenske pesmi, ki opisujejo bolečino odpiranja pred drugim, strah pred hrepenenjem in izgubo samonadzora ter upanjem, da v tej medsebojni igri ne izgubiš samega sebe: “Beseda kamen je postala. / Samonadzor je penast val izpral. / Jaz bi ostal, / a tega nisem zmogel, / le hrepenel sem / in se bal, / da hrepenenje bi me zadušilo. / Zabilo me je v tla, / kot školjko v globini. / Tam zgoraj je nekje nebo / in je gladina, / kjer sta v odnosu zažarela / in se objela, / kot objame noč ugašajoči dan. / Boli in peče in skeli. / Priznam.”

Teršek v svojih pesmih načenja vprašanja pravičnosti, varljive narave družbene moči, imaginarnih statusnih simbolov, praznikov in življenjskih utopij ter jih v pesmi z naslovom Ni dosegljivo združi v misel: “Ne zanima me doseganje. Ali dosežki. Zanima me rast. In padci.”
Svet ni črno-bela dolina solz, temveč mavrica refleksij in nenehnih preizpraševanj stičišč med samim sabo in božjim, med praznino in hrepenenjem po izpolnitvi, med moškim in ženskim polom, nebom in zemljo. V pesmi Nebo je tam, kjer si in me ni pride v zaključku pesmi do nekoliko gnostične ugotovitve: “Jaz ostanem. Vedno ostanem jaz. Sovražim svoje ostajanje. Gledam proti obzorju v nekoč. Slepim se, da te vidim, da si v izmišljeni resnici ti moje nebo. Jaz ostajam na tleh; samo tu lahko iščem svoja nebesa.”

Tu in tam se zgodi, da pesnik odstopi korak stran od prizemljenih želja in ustaljenih pesniških vzorcev ter se prepusti valu navdiha – tako v pesmi Zgodi se, ki je med najboljšimi v zbirki, iskreno zapiše: “Lahko se zaljubiš v žensko, o kateri ti drugi moški niso / govorili / in si je tvoji prijatelji ne želijo. Na skrivaj. / Lahko. Se zgodi. / Ko bi se le zgodilo. / To bi znalo biti tisto pravo. / Tudi je. / Srh in bitje srca z ojačevalci. / Se mi je zgodilo. / In vem.”

Čeprav pesmi Andraža Terška v zbirki Razmetanost pozlačenega drobca v estetskem merilu ne ponujajo nekega presežka – metaforike in sublimnosti je v njih le za vzorec –, pa nudijo vpogled v načine ustvarjanja intelektualca, ki v pesmih gradi svoj prepoznavni ritem. Zgodi se, da občasno z eno nogo zdrsne v brezno, ki ga razpira z vprašanji in nezaključenimi verzi, in se vsakič znova podaja v bitko, ki že v štartu izniči pojem zmage. Bralcu se na trenutke zazdi, da je avtor bolj vešč pisanja v prozni obliki, vendar pa skozi pesem lažje razvije spontane asociacije in neobremenjene miselne tokove, ki prinesejo marsikateri katarzični uvid tako pesniku kot bralcu.

Iz oddaje S knjižnega trga.