Knjigo Baba sem je prevedla Jana Unuk. Foto: Lud Literatura

Anna Świrszczyńska, ki je imela dobršen življenja takrat že za sabo, pa je doživljala novo ustvarjalno pomlad. V sedemdesetih letih je namreč povsem preobrazila svojo poetiko, ki jo je razvila že pred vojno, ko se je uveljavila kot svojska modernistka z umetelno stilizirano poezijo in hitro postala eden najbolj prepoznavnih poljskih pesniških glasov 20. stoletja. Spremembo pesniškega sloga, ki je šel v smer skrajne izrazne poenostavitve in lapidarnosti, očitne tudi v zbirki Baba sem, je povzročila izkušnja vojne, ko je bila avtorica aktivna v varšavskem podzemnem kulturnem življenju, opravljala pa je tudi razna fizična dela, med drugim je bila bolničarka prostovoljka.

Kot nakazuje naslov, je knjiga v celoti posvečena ženskam oziroma različnim razsežnostim ženskosti. Zbirko uvaja nekakšna galerija podob žensk s trpkimi izkušnjami. V teh praviloma kratkih nekajvrstičnicah spoznamo različne protagonistke, sestre z dna, ki ne sodijo v reklamne kategorije zadovoljna, srečna in uresničena. To so posameznice, ki ponavljajo ukoreninjene patriarhalne vzorce, so vanje ujete in praviloma ne znajo ali ne zmorejo ven. Skozi skopo, vendar natančno tretjeosebno naracijo se pred bralčevimi očmi vrstijo žrtve družinskega nasilja, ženske, stigmatizirane kot prešuštnice, nezakonske, samohranilke, zlorabljene, žene alkoholikov, brezdomke, obubožane starke, kmetice, žanjice, nosečnice, norice … Pesmi suho izpostavljajo dejstva, verzi ne igrajo na naše emocije, temveč slikajo razmere, posamezne situacije, ki vsakič prerastejo v metonimijo življenja. Čeprav gre po večini za trpeče ženske, so med njimi tudi take, ki v zaostrenih razmerah ohranjajo dostojanstvo svojega spola, svojo ženskost. To ni navadna ženskost, temveč "babjost" pravih pravcatih bab, ki z vsako nadaljnjo pesmijo zbirke izgubljajo negativni predznak.

Že v uvodnem delu prepoznamo izrazito usmerjenost na žensko telo, izpostavljena je fizičnost bivanja, še posebej denimo v pesmi Ženska se pogovarja s svojim stegnom, v kateri lirski subjekt temu dela telesa izkazuje posebno naklonjenost in tako na nek način presega v zahodnem svetu ukoreninjeno dihotomijo med telesom in dušo oziroma celo nadvlado duše:

Kot nakazuje naslov, je knjiga v celoti posvečena ženskam oziroma različnim razsežnostim ženskosti. Zbirko uvaja nekakšna galerija podob žensk s trpkimi izkušnjami. V teh praviloma kratkih nekajvrstičnicah spoznamo različne protagonistke, sestre z dna, ki ne sodijo v reklamne kategorije zadovoljna, srečna in uresničena. To so posameznice, ki ponavljajo ukoreninjene patriarhalne vzorce, so vanje ujete in praviloma ne znajo ali ne zmorejo ven. Skozi skopo, vendar natančno tretjeosebno naracijo se pred bralčevimi očmi vrstijo žrtve družinskega nasilja, ženske, stigmatizirane kot prešuštnice, nezakonske, samohranilke, zlorabljene, žene alkoholikov, brezdomke, obubožane starke, kmetice, žanjice, nosečnice, norice ...

Diana Pungeršič

"O, veliko bogastev, / veliko dragocenih resnic, / ki se večajo v metafizičnem odmevu, / veliko razodetij, / nežnih in pretresljivih / moje stegno, dolgujem tebi. // Najodličnejša lepota moje duše, / mi ne bi dala nobenega od teh zakladov, / če ne bi bilo svetle, gladke dražesti / amoralne živalce."

V zbirki je sicer nemara celo več pesmi, ki tematizirajo negativen odnos do telesa in fizično eksistenco predstavljajo kot vir bolečine, trpljenja, negativnih stereotipov, predvsem pa je na fizis vezan občutek minevanja oziroma smrtnosti. Tako se izpovedovalka Antonina v pesmi Debelo črevo sprašuje: "Kdo naju je zvezal, mene in moje telo? / Zakaj moram umreti / skupaj z njim? / Pravico imam izvedeti, kje teče meja / med nama. / Kje sem jaz, jaz sama, sama. // Trebuh, sem v trebuhu? V črevesju? / V vdolbini spola? V prstu na nogi? / Baje v možganih. Ne vidim jih."

Ti nasprotujoči si razmišljanji o telesu kot nosilcu užitka in naslade na eni ter povzročitelju trpljenja in smrti na drugi strani določata skrajnosti sicer široke pahljače ženskih subjektov, zajetih v zbirki, njihovih različnih najintimnejših občutkov, doživljanj, izkušenj, samoanaliz in pogledov na svet in družbo.

Uvodnemu kalejdoskopu sledijo trije cikli izpovednih pesmi: Felicijina ljubezen, Antoninina ljubezen in Štafanijina ljubezen, uokvirjata pa jih Prolog in Epilog. Po načinu gradnje so pesmi teh razdelkov enotne in sorodne uvodnemu delu, le da tretjeosebno naracijo v celoti nadomešča prvoosebna izpoved. Vse tri naslovne izpovedovalke namreč o svojem življenju premišljujejo prek ljubezenskega ali partnerskega odnosa v najrazličnejših fazah obstoja in najrazličnejših pojavnih oblikah, od fizičnega do v duhovne razsežnosti sublimiranega razmerja.

Če se uvod zbirke Baba sem z osredotočenostjo na trpljenje in zlorabo žensk kljub raznolikosti prikazanih usod zdi precej monoliten, so trije razdelki v tem smislu precej bolj razgibani, saj pogosteje in bolj očitno kažejo tudi svetlejše, močnejše plati ženskosti oziroma babjosti. Pravzaprav so pesmi v ciklih urejene tako, da tvorijo nekakšno intimno življenjsko zgodbo posameznice … zgodbo, ki se ne ozira na uradne mejnike ali druge zunanje manifestacije, temveč jo zanimajo zasebnost, notranji vzgibi, čustva, dinamika telesa, srca in duše … Prav zaradi te raznolikosti, v kateri je ženski glas docela razprt in opolnomočen in se ljubezensko nebo in ljubezenski pekel razcvetata visoko, se zdi drugi del zbirke še prepričljivejši.

Vendar pa Baba sem Anne Świrszczyńske kot celota tako formalno kot vsebinsko deluje presenetljivo sodobno in sveže. Skozi slogovno poenostavljene verze, okleščene sleherne metaforike, vstopamo v intimo žensk, kjer črno na belem uziramo njihovo živo bistvo. Zbirka tako ni pomembna le zaradi zapolnjevanja lukenj v recepciji poljske poezije, temveč se kaže kot sodobna in relevantna tudi v današnjem trenutku in sploh kot ena tistih stvaritev, ki so obstale na situ zgodovine in žensko optiko uveljavile kot literarno enakovredno in produktivno.

Iz oddaje S knjižnega trga

Sosić, Świrszczyńska, Bator, Harari