Spremno besedo knjige Begunec nikdar je napisal zgodovinar Jože Pirjevec. Foto: Mladika

Nasilnost, ki se je v dvajsetem stoletju iz političnih programov prelila v stvarnost, je zanetila svetovni vojni in pregnala z domov milijone beguncev. Med njimi so bili tudi Daneuovi – oče Danilo, sin Josipa z Opčin, učitelja pri Sv. Ivanu, in mame Marije iz Gorice. Spreminjajoča se razmerja v politiki so bila kriva, da so trideset let bežali, se selili, bili vedno znova tujci.

Spominska pripoved Bojane Daneu Don razkriva odisejado, da malo takih. Spomini, pravi, "so najgloblji del naše duše." Začenja jih s pripovedmi o dedu, strogem učitelju, ki je "vzgajal s pogledom", in nadaljuje z zgodbo očeta Danila, ki so ga leta 1925 preprosto nagnali iz šole, kjer je poučeval. V strahu pred internacijo mu ni preostalo drugega kot beg čez mejo. Vzpon fašizma je tudi druge pripadnike družine pognal v Jugoslavijo, v Maribor, ki so mu zaradi številnih primorskih beguncev rekli mali Trst. Tam je odrasel tudi Ivo Daneu, poznejši znameniti košarkar.

Spominska pripoved Bojane Daneu Don razkriva odisejado, da malo takih. Spomini, pravi, "so najgloblji del naše duše." Začenja jih s pripovedmi o dedu, strogem učitelju, ki je "vzgajal s pogledom", in nadaljuje z zgodbo očeta Danila, ki so ga leta 1925 preprosto nagnali iz šole, kjer je poučeval. V strahu pred internacijo mu ni preostalo drugega kot beg čez mejo.

Iztok Ilich

Danila, begunca, so nastavili za učitelja v Adlešičih. Od tam je pešačil v Črnomelj, kjer se je leta 1934 poročil in se je rodila Bojana. Naslednji postaji sta bili Žažar pri Vrhniki in Ruše. Nemci so ga 1941. leta zaprli, ženo z malo Bojano pa vrgli na cesto in deklica je zaradi šoka za nekaj časa nehala govoriti. Z mamo sta se zatekli v Črnomelj pa v Novo mesto in spet v Črnomelj. Ko so Nemci izpustili očeta, italijanskega državljana, so ga kot dezerterja zaprli Italijani. Po njihovi kapitulaciji, ko so Belo krajino ogrožali Nemci in ustaši, je ruska vojaška misija mater in hčer spravila na letalo za že osvobojeni Beograd. Pri stricu Ivu je bila stiska, zato so Bojano poslali k teti Cvetki v Banat, kjer je daleč od pomanjkanja dočakala pomlad, po vrnitvi v Beograd pa tudi konec vojne. "Nazaj domov greva," je takoj odločila mama, "v Trst, v Gorico, nazaj na Primorsko!"

Tukaj se konča prvi in začne drugi del knjige. Mati in hči sta s še nekaj Primorci zlezli na prvi tovornjak, ki je peljal do Zagreba. Od tam sta se v živinskem vagonu odpeljali v Ljubljano in v drugem živinskem vagonu v Trst. Ker sta bili brez dokumentov, sta se morali skrivati. Oče, ki ju ni več našel v Beogradu, jima je sledil prek Ljubljane, kjer je prejel pooblastila za obnovitev slovenskega šolstva na osvobojenem Primorskem.

V Trstu je še vladala negotovost, zato je bila naslednja postaja Gorica, kjer je živela mamina družina. Desetletna Bojana je prvič videla nono ter dve teti in strica. Doma so vsi govorili slovensko, na ulici pa italijansko, kar je bilo za deklico z nekaj meseci šole nova težava. Ustanovitev con A in B Svobodnega tržaškega ozemlja je Slovencem dajala upanje, da jim bo zavezniška uprava vrnila pravice, ki so jih izgubili v obdobju fašizma.

Po krajši selitvi v Gorico je Bojana Daneu Don nekaj časa stanovala pri mami Danice in Pinka Tomažiča (na posnetku) v Trstu. Foto: Wikipedia

Naslednja leta so Daneuovi, oče in mama oba učitelja, preživeli med Tržičem, Sesljanom in Nabrežino. Po ustanovitvi slovenskih srednjih šol jeseni 1945 se je Bojana vozila k tržaškemu sv. Jakobu. Imela je težave z italijanščino in latinščino, večina njenih sošolcev pa s slovenščino. Po krajši selitvi v Gorico je nekaj časa stanovala pri mami Danice in Pinka Tomažiča v Trstu. Medtem je oče izgubil službo v Tržiču, dobili pa so stanovanje v Vižovljah. Avtorica ta čas opisuje v poglavju Prelepa leta vižovska.

Leta 1948 je sledila še ena selitev, v Nabrežino. Bojana je ponovno bolečo ločitev od vrstnikov premostila z vključitvijo v tržaško Planinsko društvo in folklorno skupino. Med veliko proslavo na Stadionu 1. maja 1952. leta je spoznala Otija iz piranske pomorske šole. Naklonjenost je prerasla v pogosto dopisovanje in druženje. Bojana se je med obiski – tudi v Požarevcu, kjer je bil Oti pri vojakih – vrnila v vse kraje svojega begunskega otroštva.

Po končani trgovski akademiji naslednje leto se je Bojana z znanjem jezikov zaposlila pri britanski misiji in imela – z druge strani uradniške mize – več let tudi sama opraviti z begunci, večinoma političnimi prebežniki iz Jugoslavije. S priključitvijo Trsta Italiji jeseni 1954 je število beguncev z vzhoda še naraslo. Pridružili so se jim istrski ezuli s povsem drugačnim statusom, a vendarle begunci. Bojana je njihove zgodbe dodajala svoji izkušnji, in ko je Oti začel načrtovati beg iz Jugoslavije, sklenila, da tej nesreči ne bo več pustila blizu. Ne sebi ne otrokom: "Ne, kri moje krvi ne bo begunec. Nikdar!" je odločno končala dolgoletno zvezo.

Iz oddaje S knjižnega trga

Avanzo, Tolnai, Djebar, Daneu Don