V revijah je občasno objavljal zgodbe, zdaj zbrane v zbirki s preprostim naslovom Trinajst, h kateri je odlično spremno besedo prispevala Ana Geršak. Nastajale so na različnih koncih in v različnih časih; nekatere so stare že več kot trideset let. Skoraj vse imajo za podlago resnične dogodke, poklicne izkušnje ali pa jih je navdihnilo opazovanje, saj njihov pisec kot ekolog nenehno spoznava čudežno naravo in odnose, ki vladajo v okolju. Sam pravi, da ne vidi velikih razlik med znanostjo in pisanjem, le da pisanje omogoča širše ozemlje, ki se ga da osvojiti in na katerem se dogajajo zelo zanimive stvari.

Knjiga Borisa Kolarja je izšla letos pri založbi Goga, spremno besedo pa je prispevala Ana Geršak. : Založba Goga
Knjiga Borisa Kolarja je izšla letos pri založbi Goga, spremno besedo pa je prispevala Ana Geršak. : Založba Goga

Branje Borisa Kolarja je bila zame izjemna, a tudi precej zamudna izkušnja. Roman Iqball hotel sem popolnoma očarana požrla na mah kar dvakrat, zgodbe so me zaradi svoje pozitivne 'čudnosti' navdušile. Bila sem, tako bi najbrž zapisal Kolar, kot pes, ki zadovoljno maha z repom. Po dolgem času sem končno naletela na slovenskega pisatelja, ki ne trpi za svetoboljem ali grobim naturalizmom, ki nima namena brezplodno modrovati, ki svojih junakov (če jih lahko tako imenujemo) ne izgublja v eksistencialnih prazninah in mu ni kaj dosti mar za polpreteklo zgodovino in vsakršne krivičnosti, ki so se in se bodo na veke vekov zgrinjale nad človeški rod. V svojem pristnem, neizumetničenem in odštekano svežem pisanju prepričljivo prepleta in preobraža dobesedno vse živo – rastline, živali, ljudi, preizprašuje dojemanje svobode in moralnih vrednot in se poigrava z v večnost raztegnjenim časom, ki, najsi bo še tako oddaljen, vpliva na tukaj in zdaj. Ne le da se ne osredotoča na domnevno večvrednega človeškega posameznika, ampak okoli njega nagnete vsakršna velika, mala in še manjša živa bitja, ki mu niso samo enaka, ampak tudi nujno potrebna za njegov obstoj. Ni zmagovalcev in ni žrtev, vse na zemlji povezuje neko vseobče naravno pravilo. In tudi vse nad in pod njo. Glavna junakinja je torej narava sama, lahko bi rekli njena kolektivna zavest. Kljub tovrstni univerzalnosti pa Kolar obvlada tudi intimne, lirične tone. In je povrh vsega še izjemno zabaven in duhovit.

Zgodbe v zbirki Trinajst trdno stojijo kljub paradoksalnostim in se v zavest bralca usidrajo kot popolnoma verjetne. Zaradi Kolarjevega naravoslovnega znanja, izjemnega čuta za opazovanje in lahkotno obvladovanje peresa te posrkajo vase, vzbudijo domišljijo ali bolje rečeno nekakšen pranagon, in te prestavljajo v čudna stanja.

Katarina Mahnič

Zgodbe v zbirki Trinajst trdno stojijo kljub paradoksalnostim in se v zavest bralca usidrajo kot popolnoma verjetne. Zaradi Kolarjevega naravoslovnega znanja, izjemnega čuta za opazovanje in lahkotno obvladovanje peresa te posrkajo vase, vzbudijo domišljijo ali bolje rečeno nekakšen pranagon, in te prestavljajo v čudna stanja. Z enim poslednjih velikih vohalcev današnjega časa, ki kani v mehanizmu stolpne ure zavohati samega Adolfa Hitlerja, doživiš nepozabno vohalno avanturo, se s potnikom strmoglavljenega letala kot morski organizem potikaš po morskem dnu ali v zgodbi Vrbe z neimenovanim pripovedovalcem otipljivo raziskuješ živahni vrvež pod zemljo.

Stopil sem do vrb na bregu žabjaka, najprej sedel in kmalu legel v travo. Utrujen, brez prave moči sem gledal svoja mlada drevesa ter poslušal še vedno topla tla. Čas mi je tekel zelo počasi. Medtem so vrbe rasle zelo hitro. Korenine so me prekrile, me zamrežile in me z eno stranjo posrkale v prst, medtem ko je moja druga stran opazovala nebo in toplo, sparjeno vodo z žabami, obrobljenimi kozaki in vodnimi drsalci. Z enim ušesom sem poslušal, kako črički kopljejo svoje podzemne rove, z drugim pa njihovo cvrčanje pred vhodom v luknjo. Tudi deževniki so prijetno šušteli. Lahko sem poslušal, kako so požirali zemljo.

Druge zgodbe ne zahtevajo takšnih miselnih metamorfoz, čeprav se skoraj nobena ne obrne v pričakovano smer in so ustaljene predstave osvetljene iz drugega zornega kota, kot smo ga po navadi vajeni. V meni najljubši, noro zabavni skorajda noveli Zimsko spanje medvedov iz Cirkusa Salamonsky propad cirkusa obsodi stara medveda Fedjo in Petjo na prisilno svobodo, ki pa je dolgo ne znata prav uživati. Po gozdu se na grozo svoje na novo pridobljene prijateljice in učiteljice, divje medvedke Milice, še naprej prevažata na cirkuških kolesih in sanjata o suhih slivah, s katerimi so ju nagrajevali za dobro izvedeno točko. Tudi priklenjeni pes v zgodbi Špranja v pasjih nebesih svojega omejenega življenja na verigi niti v sanjah ne bi zamenjal za svobodno pohajkovanje z družino z otroki, ko ga lokalne aktivistke za pravice živali skušajo odrešiti trpljenja. Varno in sprejemljivo se mu zdi samo tisto, kar pozna. Samota v ozkem svetu propadajoče domačije popolnoma ustreza tudi vaški posebnici Minki, ki je bolj kot na ljudi navezana na svojo perjad. Teta Marta, ki po smrti postane mučenica, je ponosna na naziv svetovne rekorderke, zaradi katerega se smehlja z naslovnice Naše žene, četudi ne ve, da ga nosi zaradi smrtonosne doze PCB-ja v maščevju. Ta ironična ekološka humoreska je nastala po resničnih dogodkih, saj smo ob onesnaženju reke Krupe v Beli krajini po Kolarjevih besedah v resnici imeli takega svetovnega prvaka. In celo to drži, da ga kot pokojnika ni mogoče preprosto pokopati, ker je pač posebni odpadek. Pravzaprav se od vseh zgodb v knjigi sprevrže v tragedijo samo ena, v kateri človek na nepošten način poruši naravni red stvari in ga kaznuje, lahko bi rekli, stvarnikova roka. No, morda bi se katastrofalno končala tudi zadnja, če bi kakšna z redom obsedena gospodinja dobesedno sledila pisateljevemu receptu, kako se znebiti faraonskih mravelj. Predpisani ekološki nadzor ni samo bralna (in krohotalna), ampak tudi vizualna poslastica.

Boris Kolar me s svojimi trinajstimi zgodbami, pa tudi z Iqball hotelom, spominja na mojega najljubšega slovenskega pisatelja Mateta Dolenca. Veliko dolenčevsko svežega, svetlega, sočnega in duhovitega je v njegovem pisanju. In obenem popolno razumevanje, vera in resna predanost tistemu, o čemer piše. Tudi Kolar se v naravi počuti domače, tako kot sta Matetu domača morje in svet pod morsko gladino. Po temle branju bosta običajno delo na vrtu ali sprehod po gozdu ali travniku dobila nove razsežnosti, tako kot se je zaradi Dolenca obogatilo moje dojemanje že tako ljubega mi morja. Da, Trinajst je knjiga, ki te premakne v širino in globino. Pa še do solz te nasmeji. Mislim, da sem odkrila svojega drugega najljubšega slovenskega pisatelja.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Kolar, Gomboc Čeh, , Stanonik