Foto: Založba Pivec

Ne gre mi v glavo: še pred nekaj tedni občudujem v prevodih Vonnegutovih zgodb odličnega prevajalca in celo somišljenika v navdušenju nad legendarnim ameriškim pisateljem, zdaj pa me treščijo ob tla čvekanje, abotnosti in vehementna literarna samodegradacija samoimenovanega potopisca in humorista, ki ni ne prvo ne drugo.

Pač, dobili so me na radovednost, saj me zelo vleče na Kavkaz in v Gruzijo – potem pa se usujejo slabi štosi, driske Gradišnikovih in ustvarjanje nekakšnega klovnovskega kulta osebnosti s prozornim norčevanjem iz vsega, sploh pa iz potovanja, gostiteljske dežele in samega sebe.

Ni se treba siliti, da padejo bralcu v naročje podobnosti s podobno neokusnimi potopisarskimi narcisi in ustno nasilnimi egomani, na primer Bogomilom Ferfilo in Zvonetom Šerugo. Tudi Branko Gradišnik se skoraj petdeset strani ukvarja s promocijo samega sebe in svoje žalostne obrti – nakar se 280 strani razliva s turizmom najslabše vrste in s pisarjenjem, ki je žaljivo zabavljaško na najcenejši način.

Mož se razglaša za humorista, a je v tej knjigi duhovito le tisto, kar je presajeno iz drugih vrtov. Seveda zaudarja tudi Gradišnikova praksa, da več kot o kulturnozgodovinskih stvaritvah dežele razpreda o straniščih, prebavnih motnjah in črevesnih izdelkih sebe in svoje družine.

Sicer pa bi morali že tako ali tako zdavnaj potegniti črto ter pribiti, da skok z letalom tja in nazaj, vódeno (ali tudi vodéno!) križarjenje z minibusom med vnaprej predpisanimi točkami, skupinsko premeščanje po rezerviranih prenočiščih in vse drugo, kar sodi k dejavnosti, ki so jo Anglosasi upravičeno krstili s srhljivim vzdevkom Hospitality Industry, ni nobeno potovanje.

Sploh pa s takšno preračunano lažno otroško naivnostjo, kot jo predvaja Branko Gradišnik, avtor še kdove koliko podobnih knjižnih strahot. Čvekanje, da se človeku dela kurja polt od zoprnega in maloumnega, se tako ali tako prav nič ne ujema z bedastim nadpisom Strogo zaupno.

Veš, poet, svoj dolg? Naj mi avtor oprosti ali ne, ampak škoda, ki jo dela literaturi, kulturi, medčloveškosti in ne nazadnje zdravi pameti, je toliko večja, kolikor imenitneje in bolj priznano zvenijo njegovo ime in reference.

Res sem razočaran. In tudi užaljen.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Tomažin, Novak, Gatalica, Gradišnik