Čeprav se Brina Svit v romanu poigrava s stereotipi o duhovnosti, na drugi strani pa z ugankami krepi misterioznost, ji v roman uspe pretihotapiti temačno in malodane groteskno občutje prežemajočega strahu pred virusom. Foto: Založba Goga
Čeprav se Brina Svit v romanu poigrava s stereotipi o duhovnosti, na drugi strani pa z ugankami krepi misterioznost, ji v roman uspe pretihotapiti temačno in malodane groteskno občutje prežemajočega strahu pred virusom. Foto: Založba Goga

Poleg številnih nagrad, ki jih je na področju književnosti prejela v Franciji, je za roman Noč v Reykjaviku prejela evropsko literarno nagrado Madeleine Zepter. Poleg pa se ukvarja tudi s snemanjem kratkih filmov in plesanjem tanga.

V romanu Ne želi si lahke poti Brina Svit opisuje potovanje po indijski podcelini. Protagonistka najde svoje oporišče v ajurvedskem središču v Kerali na jugu Indije in po prvih dneh privajanja in počitka se pod vodstvom zdravnice in številnih mentoric posveti čiščenju telesa in duha. Že kmalu pa se začnejo zbirati temni oblaki – tujci se sprehajajo v maskah, domačini pa od vodstva centra zahtevajo zaprtje in izgon tujcev, ki jih krivijo za širitev virusa.

Pisateljica opisuje vsakdan gostov, ki se znajdejo v nekakšnem ašramu, vsak s svojimi strahovi in pričakovanji. Med njimi so dve Francozinji, Brazilka, Nemec in Nizozemec, ki vsak po svoje odsevajo dogajanje in se spopadajo s strahovi pred virusom, ki je ob koncu februarja 2020 že precej omejil delovanje indijske družbe. Prav raznolikost narodnosti in kultur, iz katerih izhajajo njeni sotrpini v ajurvedskem središču, jo spomni na življenje v nekdanji Jugoslaviji in na to, da ne bi mogla živeti nekje, kjer ne govorijo različnih jezikov. Spomini jo odpeljejo v čas, ko so se v Jugoslaviji pojavile črne koze, ki naj bi jih s hitrim cepljenjem uspešno izkoreninili. Po drugi strani pa se strinja z Nemcem Stefanom, ki je izgubil poslovno stranko in s tem večji del premoženja, zdaj pa živi skromno, saj pravi: “Na nas je, da umremo in pustimo prostor mladim, da ta svet naredijo drugačen. Saj ne moremo tako naprej. Saj vidite, da drvimo v prepad. Delati od jutra do večera, služiti veliko denarja, ga trošiti za stvari, ki jih ne potrebujemo … Vse bi bilo treba obrniti na glavo: delati manj, zaslužiti manj, trošiti manj, imeti več časa zase in za druge in poskušati živeti čim bolj srečno ...”

K misterioznemu ozračju romana Ne želi si lahke poti, ki že z naslovom nakazuje, da v življenju ni bližnjic in da se iz vsakega problema lahko kaj naučimo, prispevajo tudi skrivnostna elektronska sporočila, ki jih vsak dan prejema protagonistka, ki v njih vidi dragoceno uganko za iztočnico dneva. Med njimi lahko razberemo tudi to pomembno misel: “Ne razkrijemo se v trenutkih ekspanzije in slave, ampak v somraku, ko se vse sesuje. Samo v neuspehu, v veličini katastrofe lahko nekoga zares spoznaš.”

Roman Brine Svit Ne želi si lahke poti lahko beremo tudi ob zavedanju, da se ne glede na politične ali epidemiološke razmere nenehno nahajamo v izrednem stanju in da je možnost svobodne izbire že v osnovi utopija.

Maša Gams

Čeprav se Brina Svit v romanu poigrava s stereotipi o duhovnosti, na drugi strani pa z ugankami krepi misterioznost, ji v roman uspe pretihotapiti temačno in malodane groteskno občutje prežemajočega strahu pred virusom. K temu prispevajo tudi mediji, ki poročajo o naraščajočem številu obolelih, in domačini, ki se vse bolj čudno vedejo in postajajo nestrpni do tujcev. Čeprav naj bi bilo ajurvedsko središče nekakšna oaza miru, se gostje v njem počutijo vse bolj ujeti in nemočni, zato se drug za drugim odpravljajo proti domu in tudi protagonistko znanci z Zahoda prepričajo, da je življenje v času epidemije v Indiji nevarnejše kot v Evropi. Na koncu jo prisili k odhodu še glavna ajurvedska zdravnica, ki je na začetku tako zelo poudarjala pomen umirjene meditacije in prostovoljne odločitve.

Roman Brine Svit Ne želi si lahke poti lahko beremo tudi ob zavedanju, da se ne glede na politične ali epidemične razmere nenehno nahajamo v izrednem stanju in da je možnost svobodne izbire že v osnovi utopija. Individualna katarza ni mogoča brez kolektivnega očiščenja primarnih strahov in nasprotno. Pri tem niti nacionalnost niti stopnja posameznikovega duhovnega razvoja nimata bistvene vloge. Pomembno je, da se najdemo in reflektiramo v točki, ko se dokončno izgubimo v svojih iluzijah.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Pepelnik, Svit, Frančič, Štefančič