Njegov Dnevnik kužnega leta smo, zahvaljujoč koronavirusu, prvič dobili tudi v slovenščini.

Defoe, ki ga je londonska črna kuga leta 1665 kot otroka oplazila, je knjigo spisal in objavil leta 1722. Literarni zgodovinarji so se od vsega začetka pričkali, ali gre za fikcijo ali stvarno literaturo. Po eni strani naslov pravi, da je to dnevniški zapis, po drugi skuša Defoe vzpostaviti literarnega prvoosebnega pričevalca usodnih dogodkov, ko je kuga kosila po južnem delu Anglije. Inicialke H. F., s katerimi se roman sklene, sugerirajo Defoejevega strica Henryja Foeja, čigar dnevnik naj bi navdihnil roman. Predvsem pa knjiga s številnimi tabelami detajlno popisuje potek kuge, število okuženih in mrtvih po mestnih četrtih, principe medicinskih ukrepov in verodostojnost posamičnih pričevanj, ki so občasno dvoumna, zato bi jih lahko postavili v kategorijo nezanesljivih pripovedovalcev.

Kot v spremni besedi ugotavlja tudi Alenka Zupančič, bi se Defoejev Dnevnik lahko brez težav odvijal tudi v prvem letu covida-19, saj so se ponavljali skoraj vsi označevalci pandemije. Defoe opisuje razpad družbenega tkiva, solidarnost ljudi na eni strani in egoizem na drugi, ekonomske razlike, zaradi katerih so bili revni bolj ogroženi, pa poskuse socialnih ukrepov in seveda neizbežne "vojne dobičkarje", ki so kugo dojemali kot poslovno priložnost. Umanjka edino lik medijsko atraktivnega antivakserja, ki v 17. stoletju zaradi odsotnosti cepiv ni mogel obstajati. To pa še ne pomeni, da ni bilo dvomljivcev; Defoejev prvoosebni pripovedovalec na primer večkrat izrazi dvom o smiselnosti ukrepov, zlasti tistih, ki so zapovedovali popolno zaprtje in stražarje pred vrati hiš.

Današnjemu bralcu se bo struktura Dnevnika verjetno zdela nenavadna, saj spada v čas, ko roman še ni imel definirane oblike in pravil; pripovedovalec nas vodi skozi kužno obdobje, toda ostaja neznanka, zato se bralec z njim težje identificira. Obenem je Dnevnik spisan v neprekinjenem bloku, brez konkretnih ločnic ali poglavij, pred nami je skratka primer romanopisja v rudimentarni obliki, propedevtična lekcija v razvoju danes najpopularnejše literarne forme. Kar pa Dnevniku ne jemlje zaleta, Defoejev roman ostaja mikavna historična fikcija in podatkovno natančno poročilo o "vizitaciji", ki je pokosila 100.000 duš ali četrtino prebivalstva angleške prestolnice.