Ameriški zgodovinar David E. Stannard je obsežno knjigo v dveh zvezkih (prvega je prevedla Zoja Skušek, drugega Irena Duša) prvič izdal leta 1992, ob petstoti obletnici odkritja Amerike.

Delo sta prevedli Zoja Skušek in Irena Duša. Foto: Založba *cf.

Ko jo preberemo, postane jasno, da Stannard ni želel le detajlno popisati divjanja Evropejcev nad prvotnimi ljudstvi Novega sveta od konca 15. do konca 19. stoletja, temveč kritično spregovoriti o temi, ki v Ameriški še vedno velja za tabu. Ali kot v spremni besedi pravi Tomaž Mastnak, "kdor prekrši tabu, je marginaliziran, celo ekskomuniciran; govoriti o ameriškem genocidu praviloma stigmatizira govorca, ne zgodovinskih dogodkov, o katerih govori, niti ne zgodovinskih akterjev, odgovornih zanje".

Stannard nastopa v odločni opoziciji glede poskusov relativizacije ameriškega genocida, še vedno namreč ne primanjkuje zgodovinarjev, ki trdijo, da so bili glavni vzrok populacijskega kolapsa prvotnih prebivalcev vseh treh Amerik bolezni, ki so jih s seboj prinesli evropski konkvistadorji in kolonialisti, in ne divjanje in sistematično pobijanje ljudstev, ki so bila v kratkem časovnem obdobju prvotne okupacije v večini primerov od 90- do 98-odstotno zradirana z obličja zemlje. Bolezni so nedvomno opravile svoje, obenem pa se Stannard ne more strinjati z vtisom, "da je bilo iztrebljenje vseh tistih ljudstev nenamerna, žalostna in neizbežna posledica človeških migracij in napredka".

Ameriški holokavst je objavljen v dveh zvezkih, in če knjigo primerjamo s Kubrickovim Full Metal Jacket, še eno analizo imperialističnega divjanja v tretjem svetu, dobimo identično dvodelno strukturo; ena polovica govori o teoriji vojskovanja in uničevanja, druga o njeni praksi. In če prvi zvezek Ameriškega holokavsta z vsemi gnusnimi detajli popisuje Kolumbovo in postkolumbovsko klanje kulturno in civilizacijsko izjemno naprednih, a naivnih in pretirano dobrodušnih staroselskih ljudstev – sprva je obsegalo karibske otoke in Mehiko (tam so osvajalci iskali predvsem zlato in srebro) in se postopno preselilo v Južno (tam so med drugim iskali mitski Eldorado), z Angleži in Francozi pa še v Severno Ameriko, kjer se je nasilje nad Indijanci na zahodni obali nadaljevalo do praga 20. stoletja -, nam drugi zvezek ponudi teoretsko in sistematično razlago večstoletnega pogroma nad nebelskimi prebivalci, ki se je v milejših oblikah ohranilo vse do danes.

Stannard v drugem zvezku ameriški genocid postavi v kontekst drugih holokavstov, spregovori o dojemanju spolnosti v krščanstvu, konceptu rase, ki da ni stvar 18. in 19. stoletja, temveč sega v antično dobo, enako kot ideja o hierarhiji bitij, ki se je prvič pojavila pri Grkih, osrednjo vlogo pa dobila v srednjeveški krščanski misli. Nadalje vzpostavi distinkcijo med genocidoma Špancev in Angležev ter vplivom naropanih bogastev na špansko (bilo je katastrofično) in angleško gospodarstvo (razvijalo se je s svetlobno hitrostjo), še posebej izčrpno pa obdela odnos krščanstva do judaizma in islama ter konflikte med katoličani in protestanti, ki so se v 16. in 17. stoletju med seboj borili enako silovito, kot so v istem času uničevali staroselce in neverjetno razvita mesta Novega sveta. Da so (predvsem španski) zavojevalci z naropanim zlatom in srebrom financirali križarske vojne, je znano zgodovinsko dejstvo, kot je jasno, da se sodobni kapitalizem ni rodil z industrijsko revolucijo, temveč so njegove temelje položile uničujoče roparske metode Kolumbovega in postkolumbovskega obdobja.