Zbirko esejev sta prevedla Tina Vrščaj in Jernej Županič. Foto: Lud Literatura
Zbirko esejev sta prevedla Tina Vrščaj in Jernej Županič. Foto: Lud Literatura

Še več, res dobrih, pronicljivih knjig, ki bi poezijo celostno pretresale na esejističen način, je pri nas bore malo. Knjiga Denise Levertov z naslovom Novi in izbrani eseji je zato dobrodošla in pomembna popestritev na slovenskem knjižnem trgu.

Denise Levertov je brez dvoma ena najpomembnejših ameriških pesnic 20. stoletja. Njen opus je precej obsežen in vsebuje poezijo, dnevniške zapise, prevode in bogato korespondenco z ameriškimi pesniki, kot so Robert Duncan, William Carlos Williams, Adrienne Rich in drugi. Knjiga Novi in izbrani eseji je zbirka petindvajsetih besedil, napisanih med letoma 1965 in 1992. Eseji v njej niso razvrščeni tematsko, pa tudi ne kronološko, avtorica jih je v knjigo umeščala po občutku, da z razvrstitvijo določi nekaj zanjo ključnih jeder poezije; ti pa, kot v spremni besedi h knjigi ugotavlja Miljana Cunta, rastejo "iz istega vzgiba: raziskati čudež in napor pesnjenja". A v tej knjigi Denise Levertov ne analizira, pretresa, razčlenjuje zgolj svojih pesmi in pesmi drugih pesnikov in pesnic, temveč na podlagi osebnih izkušenj s pisanjem poezije praktično svetuje vsem, ki ustvarjajo poezijo. V eseju z naslovom O vlogi vrstice na primer jasno obrazloži in prikaže, kako pomemben je prelom verza. Nemetrične pesmi oziroma pesmi, ki ne sledijo tradicionalnim pesniškim pravilom, potrebujejo druga pesniška orodja, ki omogočijo, da besedilo postane pesem. Pesnica je o vlogi preloma vrstice poudarila: "To je orodje, ne slog. In tako orodje lahko uporabljamo pri kakršnemkoli slogu."

Denise Levertov v esejih usmerja pozornost še na druga sodobna pesniška orodja, ki jih številni in številne pogosto uporabljajo ali, kot piše, ne znajo uporabljati pri pisanju poezije. Na primer: kaj je tisto, kar naredi verz za verz in kako vemo, kdaj ga končati, kakšna je vloga premolka in kakšna presledka med kiticami, zakaj se v poeziji opušča velika začetnica in kaj naj bi to pomenilo, kako najti v pesmi svoj notranji glas – in v povezavi s tem – zakaj moramo poznati jezikovna orodja. In tako naprej. Avtorica se posveča tudi svojim mentorjem, predvsem trem pesnikom: Rilkeju, Williamsu in Duncanu, ki mu je posvečen najdaljši esej v knjigi. V tem intenzivnem branju pesnikov in pesnic se znova pokaže njena predanost poeziji, a hkrati tudi njen kritični duh, vedno usmerjen v raziskovanje poezije z jasnim in dostojanstvenim izrekanjem.

Knjigo Novi in izbrani eseji lahko beremo tudi kot nekakšen pesniški priročnik, ki ne le da pomaga z nasveti, kako pisati poezijo, temveč ob pesniških analizah prikaže, kako nastaja poezija, kako jo razumeti in kaj sodobna poezija sploh je, predvsem ameriška. Vendar je k temu treba dodati, da to nikakor ni bil avtoričin namen. Ko Denise Levertov v esejih razmišlja o poeziji, misli o njej kot o umetniški formi, podloženi s številnimi referencami s področja literature, mitologije, filozofije ... Gre za, kot je zapisala, "let prek neslutenih brezen". Skratka, ne gre za knjigo, ki bi bila namenjena zgolj tistim, ki pišejo ali se kako drugače zanimajo za poezijo. Knjiga na samosvoj način vstopa tudi v premišljevanja o življenju v vseh njegovih razsežnostih in se tako spoprijema z nekaterimi temeljnimi humanističnimi vprašanji.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Schnabl, Fritz, Mitana, Levertov