S temi besedami Dušan Jelinčič napoveduje pripovedi, v katerih osrednje mesto pripada seveda Trstu, a dodobra prevetrenemu s svežino kraške burje, naphano z multietničnostjo in multikulturnostjo, znotraj katerih je trdno umeščena tudi stoletja izpričana slovenska prisotnost.

Tržaške prikazni prinašajo devet kratkih zgodb Dušana Jelinčiča. Foto: Založništvo tržaškega tiska

Devet Jelinčičevih kratkih zgodb v zbirki Tržaške prikazni bralca pritegne na adrenalinski literarni sprehod po znanih in malo manj znanih kotičkih mesta, vse od Velikega trga, pomola Audace, po Terezijanski četrti, pa do predmestja Svetega Ivana, prek griča Svetega Justa, Svetega Jakoba in Svetega Vida … To so le nekateri mestni predeli, kjer pisatelj obuja dogodke in spomine na posamezne ljudi, ki so mestu pritisnili prav poseben pečat. Na popotovanje po mestu se podamo z zgodbo o Diegu de Henriquezu in o njegovi psički Pax, ki je enostavno vedela preveč.

V drugi zgodbi Zaklad armenske cerkve beseda že teče o malo znani, a občutni armenski prisotnosti, znotraj katere dobi svoje mesto tudi planinec, alpinist in botanik Julius Kugy, ta neustavljivi iskalec rože svojih sanj Scabiose trente. Pisatelj seveda ne more mimo nacifašistične polpretekle zgodovine in mimo Rižarne, nacističnega uničevalnega taborišča, postavljenega v nekdanji tovarni riža na samem mestnem obrobju. Jelinčič se v tej črtici med drugim dotakne tudi njegovega vse prepogosto zamolčanega ustanovitelja in komandanta Odila Globočnika, nacista slovenskih korenin, ki je v smrt poslal na tisoče Slovencev.

Tržaške prikazni Dušana Jelinčiča slovenskemu bralcu predstavljajo Trst na način, kot ga verjetno lahko ponudi le slovensko-tržaški avtor s preverjeno pisateljsko kilometrino. Poleg nesporne literarne vrednosti so zgodbe tudi več kot le dobrodošel (literarni) vodnik na hermetičnem popotovanju po skritih in zgolj prek pisateljske tankočutnosti posredovanih preštevilnih tržaških znamenitostih.

Robi Šabec

S tem, da fašizem še kako zaznamuje Trst tudi po drugi svetovni vojni in da ne more zaobiti niti športa, se je mogoče seznaniti v kar dveh kratkih zgodbah Nogometno igrišče in razblinjene sanje ter Na stadionu Grezar burja ne piha več. V prvi avtor opravi z otroškimi sanjami na nogometni zelenici in fašističnim skandiranjem ob njem, v drugi pa se sprehodi vse od domala tragičnih tekem domače ekipe z izbrano ekipo nacistov med drugo svetovno vojno, nato pa kot dolgoletni športni novinar poznavalsko osvetli še povojni čas, ko je poleg Triestine v tem mestu kar tri zaporedne sezone tkala nogometne sanje tudi znamenita jugoslovanska ekipa Ponziana.

Seveda gre za čas, ko so v mestu gospodovali tako Američani kot tudi še Jugoslovani. V črtici Nekoč je bilo mesto norcev Jelinčič opisuje verjetno najznamenitejši dogodek na področju psihiatrije v Italiji. Skozi oči ostarele nekdanje psihiatrične bolnice predstavlja epohalno revolucijo, ki jo je na področju psihiatrije opravil Franco Basaglia. V eni izmed zgodb pa svoje mesto dobita še verjetno najbolj znan Tržačan James Joyce in znamenito mestno kopališče Pedočin.

Skratka, Tržaške prikazni Dušana Jelinčiča slovenskemu bralcu predstavljajo Trst na način, kot ga verjetno lahko ponudi le slovensko-tržaški avtor s preverjeno pisateljsko kilometrino. Poleg nesporne literarne vrednosti so zgodbe tudi več kot le dobrodošel (literarni) vodnik na hermetičnem popotovanju po skritih in zgolj prek pisateljske tankočutnosti posredovanih preštevilnih tržaških znamenitostih.

Iz oddaje S knjižnega trga

Babnik, Hrobath, Jelinčič, Mlaka