Foto: Litera

Gre torej za kriminalni roman, ki mu lahko pripišemo tudi prvine psihološkega trilerja in fantastike, kot so ob izidu knjige zapisali njeni založniki.

Prav zaradi tega nadnaravnega pridiha je Zadoščenje tako presenetljivo in sveže pisanje. Čeprav sledi zakonitostim kriminalnega žanra, ga hkrati presega in posega na še eno občutljivo, neraziskano in za mnoge neobstoječe področje, ne le človekove podzavesti, ampak sega še globlje v svet, ki ga ta nevede in s pomočjo tako imenovanih ‘duhov’ lahko prikliče. Zgodba je sestavljena iz dveh delov. V prvem z naslovom Najdaljša noč skozi moraste sanje spoznamo Barbe Knee, dekle, ki v krogu razširjene družine praznuje 18. rojstni dan. Na ta dan ji dedek razkrije skrbno zamolčano skrivnost o njenem neznanem očetu, kar njene strahove in nelagodje samo še okrepi.

“Starec je počasi stopal ob njej in v mislih verjetno obračal besede, s katerimi bi ji lahko pojasnil zadevo. Slišala je njegovo globoko dihanje in čutila vznemirjenje, ki ga je zaman skušal prikriti. Hodila je naslonjena nanj in potrpežljivo čakala, da bo končno spregovoril. Pomislila je na sterilno belino, ki jo je že ves dan obkrožala, in stisnila zobe ob preblisku, ki se ji je zdel prav sarkastičen. Če je bilo namreč do pred kratkim še v zraku, da bo na to belino prej ali slej kanila kri njene izgubljene nedolžnosti, je bilo zdaj že na dlani, da je imela usoda pripravljeno neko drugačno kri … Usoda ali tisto nekaj, kar se ji je ponoči že v sanjah zlovešče napovedalo, je pomislila in zastala.”

Le nekaj dni pozneje, ko se zadržana in neizkušena Barbe na prigovarjanje najboljše prijateljice, živahne in promiskuitetne Reni (polbela in polčrna ju kličejo sošolci), prvič poda v nočno življenje, doživi posilstvo, a se ga odloči zanikati. V drugem delu, ki se imenuje Sanje in resničnost, stopi na prizorišče inšpektor Kosmas Schwarz s težko nalogo razvozlati zločin, ki naj bi ga sploh ne bilo. Klasičen kriminalni zaplet prekine nepojasnjena in z medicinskega vidika nemogoča smrt prvega osumljenca, tej pa kot po tekočem traku sledijo še druge čudaške smrti. Videti je, da so na delu temne sile, ki neusmiljeno obračunavajo z vsemi, ki so tako ali drugače škodili Barbe Knee. Za nameček se na spominski družinski sliki, ki jo je ob Barbinem osemnajstem rojstnem dnevu posnel mestni fotograf mojster Gustin, pojavi oseba, ki je v resnici ni bilo tam. Oseba, ki jo njen dedek, nekdanji župan Osbert Knee, še predobro pozna. Sprva skeptični, v trdne dokaze verujoči inšpektor Schwarz, si počasi mora priznati, da demonično izvrševanje serijskega zadoščenja ni s tega sveta in bo treba v raziskavo vključiti svetovalce s področja mejnih znanosti. Paranormalno dogajanje pa gre vseeno svojo pot in poleg sedanjih odkrije in maščuje tudi grehe iz daljne preteklosti.

Ne zamudite

V nedeljo, 8. 12., ob 22.25 bo na TV SLO 1 dokumentarni film Feri, katerega scenarij podpisuje Cvetka Bevc.

Povedati o vsebini kaj več, bi pomenilo izdati preveč, saj prav način pokončevanja tako imenovanih ‘grešnikov’ loči ta kriminalni roman od drugih in mu daje pridih fantastičnega. Feri Lainšček je v teh vodah še kako doma, samo spomnimo se njegovega nepozabno srhljivega metaforičnega romana Ki jo je megla prinesla. Tudi v njem se, tako kot v Zadoščenju, prepletata sanjski in resnični svet. Ali pa to morda sploh nista dva svetova? Po prebranem sodeč zagotovo nista. Osnovno zgodbo – pripoved o deklici, ki sproži dejavnost astralnih sil – je pisatelj opisal že leta 1992 v romanu Astralni niz. Ker je o tem fenomenu v letih, ki so pretekla, izvedel še več, jo je nadgradil v pričujočem romanu. A zdi se, da Lainšček ni povsem izrabil priložnosti ponovnega preigravanja občutljive tematike.

Čeprav je roman Zadoščenje slogovno dodelan, napet in nepredvidljiv, da ga z lahkoto prebereš na dah, se zaključi prehitro, ravno takrat, ko povsem ‘padeš noter’. Je že res, da se mnoge kriminalke preveč vlečejo, a Zadoščenje bi moralo biti daljše, prav kliče po še tretjem delu. Morda bi potem bolje spoznali in razumeli tudi Barbe Knee, ki kljub vsem nepojasnjenim moram in prizadetemu trpljenju deluje kot precej samoljubno in sebično dekle, sploh v odnosu do svojega mladega rešitelja. Skopo pojasnilo na koncu ne zadostuje, bralec se zaradi njega počuti celo malce opeharjenega. Ne nazadnje je fikcija kljub resnični podlagi pač fikcija, mogočni post festum, kakršnega bi pisatelj Lainščkovega kova z lahkoto obvladal, pa bi že tako izjemen in spretno ukrojen kriminalni roman dvignil na raven popolnosti.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Senegačnik, Hočevar, Lainšček, Premrl