Foto: emka.si
Foto: emka.si

Besedna zveza zgodnja dela pri njem nima vrednostnega pomena, saj je njegovo pisanje že na samem začetku zrelo, zavezano estetskemu kanonu in bralno vznemirljivo.

V Lipuševa Zgodnja dela so uvrščeni črtice, poskus in osnutek drame ter odlomek iz nje (tako besedila, ki so namenjena odrski uprizoritvi, imenuje sam), groteske, impresije in humoreska. V zadnjem času se je najbolj uveljavil izraz kratka zgodba, za te zapise, nekatere po obsegu miniature, pa bi bilo še vedno ustrezno uporabiti klasično poimenovanje – črtice. Lipuš čustveno obarvano prikazuje na videz neznatne doživljaje, izkušnje, dogodke in pripetljaje. Z nakazovanjem in slutnjo nečesa neznanega in strašljivega po grumovsko in kafkovsko spleta literarne umetnine, drobne bisere s posebno in izvirno govorico. Velik del pisanja, objavljenega v Zgodnjih delih, je pravzaprav poetična proza. Avtor nasuje subtilno oblikovane verze, v njih pooseblja naravo in predmete, svoje umetnine pa obleče v temačna oblačila, prekrita s prahom črnogledosti. Marsikaj samo nakaže in ne izpelje do konca, slutiti pa je, da iztek ne bo srečen.

Velik del pisanja, objavljenega v Zgodnjih delih, je pravzaprav poetična proza. Avtor nasuje subtilno oblikovane verze, v njih pooseblja naravo in predmete, svoje umetnine pa obleče v temačna oblačila, prekrita s prahom črnogledosti. Marsikaj samo nakaže in ne izpelje do konca, slutiti pa je, da iztek ne bo srečen.

-

Opisi realnih dogodkov, kot je na primer vstop v semenišče, se zatem vzpenjajo vse do dogajanja, ki bi ga lahko imenovali magični realizem. Utopljenec se na primer druži z deklico. Njegovo življenje se konča v vodi – tako se je pač moralo zgoditi, saj je bil ves izpraznjen, zapuščen in odrinjen. Ni mu preostalo drugega, kot da ga zalije, zmoči in izniči prav voda. Deklica se pojavi v več črticah. Drobna je in majhna, toda na videz neznatno bitje je tudi simbol nečesa trdoživega in vabljivega. Ljubezen je privzdignjena, nadčutna in hrepenenjsko odmaknjena. Ponuja se v metaforah. V pesniške podobe je ujeta tudi smrt. Narodno pobudništvo v dramskih prizorih je apokaliptično, razbolelo in brezupno.
"Odsev čakajočih ostane zadnji grozni pramen nerešljivega vprašanja pravice malega naroda."

Slovenci proslavljajo čistočo je edina humoreska v knjigi in dokaz, da zmore biti pisatelj tudi duhovit in šegav. Pred prireditvijo, na kateri se bodo zbrali narodovi dušebrižniki, se med opravljanjem naravne potrebe sreča s snažilko. Osebe, ki se ukvarjajo s čiščenjem in odstranjevanjem vsakršne nesnage, so v njegovih očeh pomembne in tudi modre. Ženska mu navrže, da narodni pobudniki zdaj sicer prepevajo, vendar za to nimajo nobenega pravega razloga. Petje ne bo spremenilo in odstranilo njihove razklanosti. Ko on spušča curek, mu snažilka natrosi strokovno razpravo o trenutnem narodovem stanju.

Črtice so napisane v prvi in tretji osebi ednine, nekatere kot nagovor, so pa tudi take, v katerih sta očitni brezosebna privzdignjenost in predvidevanje, da se bo zgodilo nekaj nepredvidljivega in nevarnega. Prvo besedilo v knjigi je neposreden nagovor, da morajo Slovenci in Slovenke na Koroškem v Avstriji marsikaj postoriti, saj se bodo le tako ohranili na avstrijskem ozemlju in zunaj države, ki naj bi bila njihova matična domovina. Oživljeni so spomini na krivice in trpljenje v koncentracijskem taborišču; verska določenost in pobožnost sta trdoživi in zavezujoči. V pisatelju odzvanja otroštvo brez matere (ta je umrla v koncentracijskem taborišču), njegove besede so turobne in razbolele, vendar tudi obvladane in nikakor ne larpurlartistične. Ko je že videti, da prevladujejo impresije, groteskno izpeljani prebliski, obloženi z razočaranjem, pisatelj napiše dramski prizor, pretresljivo pričevanje o tem, kako so Nemci pobili koroško družino. Nemški škorenj je pripraven, da zdrobi glavo ranjenega in umirajočega otroka, je grozljivo sarkastičen avtor. Da, zgodilo se je, toda zdaj Slovenci Nemcem prodajajo ta košček s krvjo prepojene zemlje.

"Na Lužah, kjer je tekla slovenska kri, bo nastajala nemška počitniška vas. Do nje bo država, tudi s slovenskimi davki, zgradila široko planinsko cesto."

Državna nagrada za Florjana Lipuša: "V Avstriji ima tudi drug jezik, ne le nemščina, svojo domovino kot literarni jezik."

Vrednostno sodbo je mogoče izreči naravnost in brez pretiravanja: Florjan Lipuš je izvrsten pisatelj. Te nenavadne in izbrane besede, stavki, ki se z namenom večje učinkovitosti ponavljajo in so zapisani v novo vrsto, pomaknjeni na desno kot odstavki, pričakovanje, ki se ne uresniči, in razočaranje odrinjenih ljudi – vse to se zliva v umetniško dognano celoto, estetsko učinkovito in izpovedno močno. Prešernova nagrada, ki jo je Florjan Lipuš za svoj pisateljski opus dobil leta 2004, je bila zaslužena in upravičena. Morda bi mu jo morali podeliti že prej. Najpomembnejši slovenski pripovednik na avstrijskem Koroškem in dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je pomemben del sodobne slovenske književnosti, umetnik, ki se s svojim literarnim pisanjem postavlja ob bok evropski vrhunski ustvarjalnosti.

Literarna zgodovinarka Silvija Borovnik je v spremni besedi prikazala zgodnjo prozo Florjana Lipuša v reviji Mladje. Zamislila se je nad pisateljevimi objavami v tej reviji, lirsko prozo, kratko prozo z narodnotvornim značajem in satirično kratko prozo. Zaradi bogatega tematskega razpona, slogovne izbranosti in iskateljskega vztrajanja pri odkrivanju novih in novih jezikovnih možnosti avtorja in njegovo delo imenuje "dejstvo Florjan Lipuš". Z njegovo prozo je tudi slovenska književnost postajala državljanka sveta, svojo spremno besedo konča Silvija Borovnik.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Florjan Lipuš: Zgodnja dela