Pesniška zbirka Vračanje pogleda je leta 2018 izšla pod streho Hiše poezije. Foto: Hiša poezije

To so utrinki, vtisi in premisleki o okolju, ki nas obkroža, o naravi, ki je okoli nas in v nas, ki ji pripadamo in katere del smo. Pa ne slavospevi, pesmi se izpisujejo kot prelitje podob v dušo pesnika in ponovno izlitje v besedah, v ritmu, ki ga narekujejo letni časi, voda, zemlja, prst in kamen. Pesniški jezik povzdiguje videno, občuteno in doživeto brez zapletenih metafor, a z natančnim nizanjem besed, s preudarnim in izvirnim skladanjem v nove, večplastne pomene.

Te dvovrstične pesmi so kot pogled otroka, ki šele odkriva svet, prvo travo, lužo, bilko in kamen in se postopno zazira dlje, v daljave, v višave, k zvezdam. Otrok in modrec v eni osebi si podajata roke, prepletata spomin z izkušnjo, nasvetom, z vodilom. Da je pesnik tudi slikar in fotograf, se razkriva skozi besede, ki so kot čopič ali zrklo fotografskega aparata. Kot bi se zazrli v slikarsko platno: "dolgo časa si skozi okno sobe gledal tisti hrib iz deževnih ploskev z modrikastimi potezami vetra."

Najbolj presenetljiva v pesmih Francija Novaka je prav ta dvojna perspektiva, pogled iz sebe in pogled od zunaj vase, vračanje pogleda, kot je zapisano v samem naslovu zbirke. V pesmi z enakim naslovom piše: "Gledam ga (otroka), kako gleda iz središča polja proti hribom; obrne se naokoli, kot bi hotel s pogledom zaobjeti ves prostor okoli sebe in njegove oči se zasvetijo, ko mu ves širni prostor, vsa ravnina za hip vrne pogled."

Branje zbirke Francija Novaka Vračanje pogleda je kot plutje po široki reki, ki nima velikih brzic in slapov, a v njej odsevajo nebo in obrežja, obrazi današnji in nekdanji, medtem ko v strugi brusi kamne in v prepletu trav skriva potopljene zaklade.

Nada Breznik

Vse pesmi zaznamuje pesnikova močna vez z naravo in svojo prvobitnostjo. Nuja po ubranosti človeka in okolja – zemlje, vode, vsega živega – je ves čas prisotna, nevsiljivo pa tudi odgovornost za ohranitev življenja in odpor do agresije, o čemer zgovorno pripoveduje v pesmi Pogled ustreljenega volka v prtljažniku terenskega avtomobila:

"Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …"

O minljivosti, smrti in večnem krogu življenja v pesmi Nepobrana jabolka pod drevesom na vrtu sprijaznjeno in pomirljivo spregovorijo kar jabolka sama: "Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo v zraku, razvezujemo dreves."

Branje zbirke Francija Novaka Vračanje pogleda je kot plutje po široki reki, ki nima velikih brzic in slapov, a v njej odsevajo nebo in obrežja, obrazi današnji in nekdanji, medtem ko v strugi brusi kamne in v prepletu trav skriva potopljene zaklade. Pesnik je v njej ustvaril razpoloženja in relacije, kot jih je začutiti tudi v pesmih iz zbirke Jureta Jakoba Delci dela, letošnjega nagrajenca Prešernove sklada, ali v pesmih iz zbirke Morje v nas estonskega pesnika Jaana Kaplinskega, prejemnika nagrade Vilenica leta 2001.

Mehko, tenkočutno in privlačno bodo pesmi Francija Novaka bralce popeljale v stanje prvotnih zaznav in pozabljenih vrednot.

Iz oddaje S knjižnega trga

Tomažin, Novak, Gatalica, Gradišnik