Posebnost proze Zlatolaska, za katero bi lahko rekli, da je predolga za kratko zgodbo in prekratka za roman, je v grafični postavitvi, saj besedilo ne poteka od zgoraj navzdol kot pri klasičnem proznem delu, temveč mora bralec knjigo zasukati vodoravno. Ta detajl skupaj z razdrobljenostjo besedila na petnajst kratkih poglavij daje vtis, kot da beremo serijo erotičnih razglednic, ki jih protagonist, ki piše včasih v prvi, včasih v tretji osebi, pošilja svoji izbranki.

Čeprav zgodba ne vsebuje klasičnega dramatičnega zapleta niti se Frančič v njej ne mudi pri detajlnem opisovanju erotičnih prizorov, je njena odlika v tem, da izrisuje skromen portret moškega, ujetega v vrtinec hrepenenja, ljubosumja in nenasitne želje po ženski, ki je že oddana in za katero se zaveda, da nikoli ne bo njegova. Že sama misel na to, da je v igri prepovedan objekt poželenja, mu vzbuja upanje, da gre za ljubezen posebne vrste, zato je toliko bolj razočaran, ko izve, da je “zlatolaska” po dolgih letih občasnega druženja našla novega ljubimca: “Zgodi se redko, ljubezen, ko trepetaš, ko goriš, ves, ves, ko pogrešaš, ko so valovi, besede zgrešijo; vse barve so, včasih naenkrat, in glasba buči kot slap. Slep si, ne vidiš lisičjih oči, ne slišiš parol in fraz, staviš na vse ali nič. Pride jutro ostrih robov, njene besede, da si začutila novo bližino. Nič imen in krajev, nič več hrepenenja in mehkobe ustnic, nič več pričakovanja … znala si z enim samim zamahom ubiti resničnost, ljubezen in sanje.”

Mavrica čustev, ki jih protagonist nadvse intenzivno doživlja, se na eni strani prepleta s precej poetično obarvanimi ljubezenskimi fragmenti, na drugi pa s spomini na umirajočo mater:

“Imela sva zadnjo priložnost, da si odpustiva na tem svetu. Ker drugega ni, ne more biti.”
Idejo o Drugem, ki je v ljubezenskem odnosu vedno prisoten, pa naj gre za ljubezenskega tekmeca, starša ali boga, je razvil že francoski psihoanalitik Jacques Lacan, ki je trdil, da spolni odnos brez prisotnosti Drugega ni možen. Zdi se, da je Franju Frančiču uspelo to misel v literarni obliki nadvse lepo zaokrožiti in jo prikazati skozi konkreten primer. Že podnaslov 11 let, 62 ljubljenj in 7 noči nam da vedeti, da želi avtor poudariti časovno dimenzijo ljubezenske zveze, ki moč in silovitost črpa prav iz svoje minljivosti. Ob branju 13. poglavja postanemo pozorni na zapis aktualnih razmer, ki so pred pol leta z nastopom pandemije virusa postale vsakdanja normalnost: “Med ljudmi je zavladala psihoza, norost in panika. Svojim maskam so dodali še tiste, ki naj bi jih branili pred nevidnim virusom pandemije, ki je v veliki večini kosila med starci. Zlatolaskini preparati tu niso imeli nobene moči. Ljudje so zbegano tavali po praznih ulicah, ki jih je nadzirala nevidna sila.”

Franjo Frančič, prejemnik več kot petdesetih nagrad na natečajih v Sloveniji, Italiji, Avstriji in Srbiji, njegova zbirka Dobro jutro, Charles Bukowski pa je bila pred tridesetimi leti nagrajena na natečaju za erotično zgodbo, je z Zlatolasko pridal nov kamenček v mozaik slovenske erotične literature. Kljub posameznim slovničnim napakam, ki so znak površnega lektoriranja, gre za vsebinsko lepo zaokroženo delo liričnega značaja, ki se začne s citatom Rumija in pesmijo Mostarski dež bošnjaškega pesnika Pera Zubca ter konča s tožbo “osamljenega volka, ki nima več nikogar”.

V temo le še nemočno zavpije “Dovolj je!” in se s tem naveže na prvi stavek, s katerim se zgodba o zlatolaski tudi začne. Frančič je očitno načrtno izbral naslov, saj je želel prikazati sublimne vzporednice med otroško pravljico o Zlatolaski in čarobnostjo sodobne ljubezenske zveze, ki v času zapovedane socialne distance in odtujevanja razburja duhove vsakega izmed nas. Zlatolasko Franja Frančiča tako med drugim lahko beremo kot metaforo novega, svetlega sveta in razsvetljene, kritično nastrojene družbe, ki bralcu na nezavedni ravni poraja upanje, da bo življenje po pandemiji potekalo v skladu z vrednotami zaupanja, ljubezni in solidarnosti, ne pa v znamenju individualizma, strahu in sovraštva.

Iz oddaje S knjižnega trga.