Za vlogo v Peščenem planetu se pogaja tudi Oscar Isaac
Kultno znanstveno fantastiko je v slovenščino prevedel Igor Harb. Foto: Založba Sanje

Tezo, da je Peščeni planet znanstvena fantastika, lahko sprejmemo ali pa tudi ne; dogajanje, postavljeno na planet Arrakis v daljno prihodnost, ga resda dela nezemeljskega, ne pa tudi inherentno žanrskega. Verjetno tudi od tod izhaja dejstvo, da Herbertov roman nikoli zares ni postal del širšega geekovskega, popkulturnega besednjaka; zgodba ne vsebuje tehničnih vragolij, značilnih za fantazijsko fikcijo, pač pa ima izrazito poudarjen humani in okoljevarstveni element, zato Peščeni planet upravičeno sodi v panteon "znanstvene fantastike," ki se v najbolj žlahtnih inkarnacijah nikoli ni toliko ukvarjala s tehnikalijami kot s človeškimi razmerji.

Zgodba je znana, čeprav jo je npr. Lynchev film iz leta 1984 popreprostil do obisti. Na Arrakisu, negostoljubnem peščenem planetu brez vode, se za prevlado in nadzor nad melanžo, začimbo vseh začimb, ki med drugim upočasnjuje staranje in omogoča vizije prihodnosti, bojujeta dinastiji Atreidesov in Harkonnenov. Slednji so planetu s tiranijo vladali osem desetletij, prvim je imperialni dekret po novem podelil oblast, kar sproži verižno reakcijo političnega rivalstva, zakulisnih spletk, dvojnih iger in izdajstev. Po umoru vodje Atreidesov, očeta petnajstletnega Paula (v filmu ga je upodobil Kyle Maclachlan), se najstnik z mamo znajde v ilegali, kjer bo s staroselskim nomadskim ljudstvom Fremeni, moralnim središčem romana, organiziral upor.

Leta 1984 je David Lynch posnel filmsko piredbo knjige, ki pa jo zdaj za veliko platno pripravlja še Denis Villeneuve. Foto: IMDb.

Z malo domišljije bi Peščeni planet v naših revirjih lahko razglasili za partizanski vestern, vsebuje kopico tematskih in ikonografskih konstant popularnega socialističnega podžanra. S pomembno razliko, Frank Herbert je ustvaril delo brez izrazito junaških likov: to je delo trde politične retorike in verskega fanatizma, ki mu v sklepnem delu podleže tudi osrednji junak. Vključevanje bližnjevzhodnih, predvsem perzijskih in arabskih kulturnih (ter precej manj verskih) referenc, neznačilnih za žanrsko literaturo, dela Peščeni planet še posebej zanimivega, sploh v odnosu med staroselci in Paulom, ki po spiritualnem prebujenju dobiva konture superjunaka.

Herbertov roman je bil očitni otrok šestdesetih let, odražal je vzhajajočo ekološko fronto, civilno gibanje in mladostniško uporništvo, čas eksperimentiranja s halucinogenimi substancami in osvobodilna gibanja malih, koloniziranih narodov po svetu. Danes ga seveda lahko beremo povsem drugače, kar je lepa ilustracija njegove brezčasnosti.