Sveži roman Gabriele Babnik je osredotočen zlasti na feminizem, migracije, odhode in odnos do smrti. Foto: Založba Beletrina

Na svoje pisateljsko delo je opozorila že z romanesknim prvencem Koža iz bombaža, za katerega je prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma, leta 2013 pa je za roman Sušna doba prejela evropsko nagrado za književnost. Zanj je bila, tako kot za roman V visoki travi, uvrščena tudi v širši izbor nominirancev za nagrado kresnik.

Osrednja tema proze Gabriele Babnik je prepletanje afriškega sveta z evropskim okoljem. Pogosto se ukvarja tudi z vprašanjem žensk v različnih okoljih, ki pa so zanje povsem uničujoča, tako fizično kot mentalno. Nič drugače ni z romanom Tri smrti, osredotočenim zlasti na feminizem, migracije, odhode in odnos do smrti. Prepričljivo napisano romaneskno delo je sestavljeno iz triptiha, ki se delno navezuje na avtoričin predhodni roman Intimno. V osnovi se zaradi strukture in zgodbe o treh ženskah navezuje na roman Marie N’Diaye Tri močne ženske. Afriško okolje v določenih odlomkih lepše in dosledneje slika Gabriela Babnik. Zanimiv je motiv manga oziroma mangovca, ki ga avtorica v prvem delu triptiha precizno upodablja v različnih primerih, kar lahko primerjamo z motivom cezalpinije v prej omenjenem romanu. Delo Tri smrti lahko povežemo tudi s trilogijo filmov Tri barve Krzysztofa Kieślowskega, kot so npr. sprejemanje smrti, opazovanje sosedov in migracija. Medbesedilnost je pestra in vpeta premišljeno. Na prvine literarnih del, ki jih lahko najdemo v romanu, avtorica, kot je to sicer v njeni navadi, dosledno opozarja tudi z imeni in priimki umetnikov.

Močne ženske v Treh smrtih so tri protagonistke, pri čemer je vsaka po svoje vpeta v vzorce, iz katerih se bolj ali manj uspešno skuša iztrgati in zaživeti po svoje. Pravo pot za odmik in s tem preživetje omogoča mentalni in fizični umik. Peti roman Gabriele Babnik Tri smrti je posvečen ženskam različnih socialnih statusov, geografskih okolij in življenjskih okoliščin. Poglavja so poimenovana po osrednjih junakinjah, to so Mama, Ida in Mirjam. Vsaka protagonistka je postavljena v položaj, od katerega je močno odvisna, a se mu počasi upre. Gre torej za ženske, ki jih zaznamujejo neprizanesljivi in pretresljivi dogodki, a jih privedejo do spoznanja, da je smiselno vztrajati in živeti. Lahko rečem, da je skupna ideja vsem junakinjam misel: "Navsezadnje je bil dokaz tega, da njeno srce ni zaledenelo in da vsa ta bitka ni bila zaman." Smrt tako ni le telesna, temveč je tudi možnost za nov začetek.

Pomembno je število tri, ki prav tako kot smrt prerašča skorajda v simbol. Trije deli, tri ženske, po tri smrti, ki jih junakinje morajo sprejeti in se znajti po svoje. Analitično-sintetične pripovedi kritično in brez olepševanja prikazujejo in odpirajo različna vprašanja. Prvi del, Mama, govori o predstavnici revnega podeželskega okolja, ki je bila posiljena in zaradi nosečnosti vržena v zakon. Nasilje na več ravneh je problematizirano z vidika sprejemanja družbe, primarne družine in posameznice. Odhod Mame je šele začetek razvijanja težke družinske zgodbe, ki prikaže vse breme patriarhata in strogih pravil, postavljenih v afriško okolje, a bi bilo lahko na katero koli celino. Skorajda poetičen jezik, izbrušen slog in zanimivo prepletanje najrazličnejših težav, ki otežujejo Mamino življenje, ter oris okolja so vsekakor odlika prvega dela triptiha.

Roman Tri smrti je napisan prepričljivo in jasno. Na trenutke mu umanjka le tista lepota povedi, v kakršnih Gabriela Babnik slika erotične doživljaje in ki so tako odlično zaživele v prvih romanih. Zdaj so mestoma preveč suhoparne. Izjemno dobri pa sta slikovito prikazovanje brutalnih dejanj in sprehajanje po tistih nočnih pokrajinah, ki pravijo: "Življenja so polna majhnih zlorab in velikih podlosti, ki jim ni mogoče kljubovati, ko se zgodi, se je zgodilo in je nevsiljivo."

Tonja Jelen

Drugi del, poimenovan Ida, predstavlja mlado Slovenko, Evropejko. Spopada se z vsem tem, v kar so zapadle generacije, ki so danes mladi odrasli in prehajajo v srednja leta. Dušeče partnerstvo, rojstvo mrtvega otroka, različne novodobne ideologije, prekarno delo in raziskovanje odnosov predvsem z materjo in očetom so ključni boji, ki jih prenaša Ida. Drugi del je izjemno dobro literariziran pogled v svet, ki ga prikazujejo in poskušajo razložiti različni strokovnjaki. Gabrieli Babnik je to uspelo več kot odlično. Mlada intelektualka kot neuresničena akademska slikarka skuša živeti oziroma predvsem preživeti v sodobni Evropi, natančneje v mladi mali državi, v kateri visoke cene najemnin in ekstremno vsiljevanje političnega mišljenja niso nič presenetljivega. Ali:
"Idi se je vedno zdelo, da človek, ki pripoveduje, izreče nekaj drugega kot tisto, kar je želel. Babi in dediju, ki sta se, ko sta prodala stanovanje, preselila v dom za starejše, je hotela pojasniti, da so bile za njen razhod z Leom krive družbene okoliščine. Seveda ni uporabila teh besed, sedeč na babičini postelji, je rekla, Slovenija se spreminja v deželo ubežnikov, rada bi vedela, koliko je takšnih kot jaz, rojenih na začetku sedemdesetih in pozneje, koliko nas je, ki smo imeli mirno otroštvo, koliko nas je šlo skozi puberteto, potem pa smo postali prestrašeni odrasli, ko se je mesto okrog nas pogreznilo v strah, ne da bi kdo napovedal vojno."

Tretji del triptiha, naslovljen Mirjam, govori o življenju revolucionarjeve vdove z dvema sinovoma, ki se zaradi tragičnega dogodka izseli v Francijo. Afričanka srednjega sloja, ki odide v Marseille, ves čas podoživlja grozo zaradi različnih smrti in posilstva in skorajda izgubi boj, predvsem sama s sabo. Zadnji del je izpisan z manjšo intenziteto kot prva dva, prepričljiv je zlasti pasus, v katerem se protagonistka poslavlja od moža, ki se podaja v boj. Ta del spominja na Iliado, in sicer slovo protagonistke od svojega moža, pri čemer je izpostavljena moč političnih interesov nad družino.
Za vse protagonistke je ključna oseba beli človek srednjega razreda, Oliver, ki v nasprotju s številnimi situacijami v današnjem svetu ne ogroža nobene izmed njih. Oliver je glasnik in kritik ne glede na politični sistem in je zato za svoje nadrejene in povprečne okoliščine pogosto otežujoč dejavnik, ki si ga marsikdo ne želi v svoji bližini. Ključno je tudi potovanje slike, ki povezuje zgodbe oziroma junakinje. Tako vsak element stoji na svojem mestu in ima svoj namen.

Roman Tri smrti je napisan prepričljivo in jasno. Na trenutke mu umanjka le tista lepota povedi, v kakršnih Gabriela Babnik slika erotične doživljaje in ki so tako odlično zaživele v prvih romanih. Zdaj so ponekod preveč suhoparne. Izjemno dobri pa sta slikovito prikazovanje brutalnih dejanj in sprehajanje po tistih nočnih pokrajinah, ki pravijo: "Življenja so polna majhnih zlorab in velikih podlosti, ki jim ni mogoče kljubovati, ko se zgodi, se je zgodilo in je nevsiljivo."

Iz oddaje S knjižnega trga

Babnik, Hrobath, Jelinčič, Mlakar
Gostja Poletne scene: Gabriela Babnik