V prvencu je v središče postavil neimenovanega paliativnega oskrbovalca, ki pa začne izgubljati nadzor nad lastnim življenjem … Z nekakšno paranoidno strukturo se spopada s pisanjem dnevnika, a kljub temu svet okoli njega zaznamujeta drsenje resnic in neujemljivost realnega.

Roman Škrbine je v nekaterih pogledih logično nadaljevanje prvenca. Spet je tu neimenovani lik z vprašljivim nadzorom nad življenjem, tokrat prevajalec in morda bodoči pisatelj, ki skuša, bezljajoč po evropskih prestolnicah in zatekajoč se k opojnim substancam, sestaviti nekakšno sliko svojega življenja.

Zgodbo spravi v tek smrt očeta njegove partnerke Klare, ki pripovedovalcu namigne, da bi za pisateljski navdih, a tudi za iskanje stika s svojo družino, lahko raziskal življenjsko usodo svoje babice Vere. Kmalu zatem pa začne pripoved Škrbin izgubljati trdno strukturo. Pripovedovalec ne ve, kako naj se loti raziskovanja; ko hodi po arhivih, si zapisuje le okruške, njegove misli tavajo, iskanje začenja na različnih mestih, a ga nikoli res ne nadaljuje in ne konča.

"Njegova osredotočenost na detajle! Njegova izjemna pozornost na to, kar mu govorim. Veliko zanimanje za reči, ki jih ne vidiš, ker so preblizu. Ker jih imaš vse dni pred nosom. Mislim, da me je razorožilo prav to. Iluzija, da imam ob sebi pisatelja."

Podobno se dogaja tudi z drugimi motivi in zgodbami v romanu. Pripovedi o medosebnih odnosih so podane v nekaj orisih, o konstitutivnih momentih le-teh ne izvemo kaj dosti, prekinjajo se in začenjajo na novih točkah. Podobno velja za premikanje po prostoru v romanu. Pripoved se odvija v Ljubljani, Barceloni, Pragi in drugje, a časi in logike potovanj se zdijo premešani. Fizične bližine nastopajočih nadomeščajo pogovori prek spleta in nasprotno. Skratka, zdi se, da romaneskne osebe v pripovedovalčevem sižeju pravzaprav bivajo v razpršeni geografski in časovni realnosti.

Iz povedanega morda sledi vtis, da je resničnost sveta Škrbin povsem zamajana, a če to še velja za sliko, ki si jo sestavlja glavni junak, je za roman mogoče trditi nasprotno, in to je morda njegova najmočnejša točka. Gašper Kralj v romanu paradoksalno skozi tako imenovane škrbine sestavlja pripoved, ki sveta ne razgrajuje do neprepoznavnosti, temveč bralstvu vtise o njem posreduje odmerjeno in premišljeno. To nakazuje, da je okolica heterogena in kompleksna, podoba sveta, kot ga vidimo, ko ga sprejemamo vase, pa je vendarle do neke mere sklenjena in se lahko prilega našemu osebnemu narativu.

Sorodna novica Cankarjevo nagrado za najboljše literarno delo preteklega leta prejel Gašper Kralj

A da je to mogoče, se mora junak Škrbin zanašati na nekaj trdnih izhodišč. Eno od teh predstavlja prostor, najsi gre za Evropo kot celino, za ulice njenih mest ali za posamezne stavbe. Vse troje je mestoma opisano s pikolovsko natančnostjo, kot lovljenje tistih drobcev realnosti, na katere se je mogoče zanašati. Podobno je mogoče razumeti tudi zgodbo o pripovedovalčevi babici Veri, o kateri izvemo, da je bila upornica in tako povezana tudi z uporniškimi figurami, s katerimi se naš junak srečuje v zdajšnjosti. Vmes se je zgodil konec velikih zgodb, zaradi česar Vera morda predstavlja vsaj oddaljen stik z možnostjo preživetega občutka totalitete. Ob tem Verina zgodba postane tudi njegova, in ker ga nanjo opozori Klara, je nekoliko tudi njena. In tudi pripovedovalčevo pohajkovanje po Ljubljani je obenem Klarino, saj junak menda nima smisla za orientacijo in se po mestu premika tako rekoč po njenih navodilih.

Tako so v Škrbinah v novo enoto kombinirani ne samo različni kraji, časi in pripovedne linije, temveč tudi mesta izrekanja. Pri tovrstni gradnji pripovedi, ki je sicer v veliki meri odlično izpeljana, se občasno zazdi, da kakšen od elementov ni odmerjen najbolje. Včasih se kakšna epizoda morda odvija predolgo, naslednjič nastopi prehitro ali prepozno. Skratka, občasno se morda kakšni od njih zavežemo preveč ali premalo.

Drugi pomislek, ki se mi porodi ob Škrbinah, je najti na njihovem začetku, ki se tudi sicer zdi napisan manj prepričljivo od preostanka besedila. Gre za večkrat izpostavljeno misel o podobnosti med Klarinim očetom in pripovedovalcem, ki ob sicer dobro izpisanem in kompleksnem liku Klare izzveni kot pretirano klišejski uvod v roman, ki ni prevprašan, niti pervertiran ali kako drugače razrešen, zdi se samo, da nekako izzveni, kot da bi bil preprosto tujek.

S Škrbinami si je Gašper Kralj z vidika grajenja pripovedi in razmišljanja o realnosti zastavil težavno nalogo in jo z nekaj izjemami, ki jih je najti predvsem v prvih poglavjih besedila, odlično opravil.